En nosač, en jamrač, dve kobili, Dvojno jezero. Kako so nekoč oskrbovali planinske koče in jih ponekod še danes.
Je šel davno tega Jakob Aljaž proti – bog ve, če tedaj že svojemu – Triglavu, pa hotel noč predrnjohati v današnji Staničevi koči, a so mu ta nemški lastniki preprečili, ker ni bil njihov, ampak Slovenec. Naslednjega dne se je više, na robu, imenovanem Kredarica, odločil, da bodo postavili slovenski planinski dom, zdaj Triglavski. A takšne zadeve niso z neba padle, ampak so jih morali bliže soncu iz dolin spraviti. Ljudje. In konji.
V Zgornji Krmi je dovški župnik kupil les, »postavili so tovorno žičnico, pripeljali stojalo, kolo, pa 300 metrov zajle iz Mojstrane«, na to škripčevje namestili sani in tovor ročno gonili. Tristo metrov, nato so sistem prestavili, in tako navzgor. Vso zimo, nekje v zadnjem petletju 19. stoletja je bilo, so delali, »spomladi pa les obdelali in naredili cimper«. Torej, »najtežji les, tramove z žičnico, ves preostali les za kočo pa so na Kredarico znosili na ramah. To mi je pripovedoval sosed Požrv.«
