fbpx

PAKISTAN – DRŽAVA, KI ME JE NAJBOLJ RAZJOKALA

Novice

Vesna Juvan pravi: “Prepotovala sem kar nekaj sveta, pa vendar je Pakistan dežela, ki me je našla najbolj nepripravljeno.”

Prepotovala sem kar nekaj sveta, pa vendar je Pakistan dežela, ki me je našla najbolj nepripravljeno. Ko sva se s Sašotom leta 2005 odločila, da se v Avstralijo preseliva kar z avtodomom, se nama še sanjalo ni kaj naju čaka. Najprej sva ugotovila, da je na poti Himalaja. Ko so nama razložili, da se da v Indijo z avtom vseeno prit, sva bila vesela te novice, skrbelo pa naju je, da naju bodo morda ubili v Iranu.

Takrat se mi je zdelo vse isto Iran, Irak, Pakistan … Pa ni. Daleč od tega, da bi bilo. Tako kot me je Iran presenetil s svojo raznolikostjo, inteligenco (prav nenavadno za tisti del sveta) in pa položajem žensk, ki je bil veliko boljši kot sem pričakovala, me je Pakistan čisto dotolkel. Začelo se je s puščavo, v kateri so nama povedali, pa tudi v Lonely-ju je pisalo, da se pod nobenim pogojem ne ustavljaš do Quete. To pomeni 600 km.

Povabili so ga ven, medtem, ko sem se tresla za njegovo življenje

Ker je Piki (avtodom) kmalu začel spuščati plav dim, in ker sva bila midva, prepričana da je šla mašina, sva parkirala pod prvo drevo, ki sva ga pač našla v tisti puščavi. Da se mašina malo ohladi. Ne bova dolgo. Ko sva bila ravno sredi kuhanja kosila, so se pred na strežaj odprtimi vrati pokazali trije tipi. Pakistanci. Hm, v puščavi kjer se pod nobenim pogojem ne ustavljaš, ker skoznjo tečejo glavne poti za tihotapljenje orožja in drog, ni noben Pakistanec dobrodošel na tvojem pragu. Tako tudi ti trije niso bili. Bolj kot to od kje pri vragu so se vzeli, naju je zanimalo kaj pri vragu imajo v planu. Angleško niso znali. Sašota so povabili ven in medtem, ko sem se tresla za njegovo življenje, so se nekako na roke zmenili, da se bodo pomerili v streljanju.

Najbrž si me predstavljate, ne? Pokvarjen avto in mrtev mož sta bila oba del moje zelo možne bližnje prihodnosti, če vmes ne poseže usoda. Na čisto srečo je Sašo treniral borilne veščine. Več njih. Včasih je v drevesa tudi metal razne nože in zvezde in ne vem kaj še. In kar je zgledalo kot pubertetniška fora, vam zna še kako prav prit v pakistanski puščavi, vam povem.

Puhalnik sva naredila v Sloveniji

Ko so si pokimali, je prišel v avtodom po puhalnik. Naredila sva ga v Sloveniji. Za vsak slučaj. Če bi naju po poti napadle kake živali. Nekaj se je namreč pisalo o hordah podivjanih divjih psov v Indiji. Narejen je bil tako prefrigano, da je prestal vse carinske postopke. Nikomer ni prišlo na misel, da bi lahko bil orožje. In če ste kdaj prestopili Pakistansko Indijsko mejo, potem veste, da to niso navadni carinski postopki, to so CARINSKI POSTOPKI, ki trajajo ves dan in vsebujejo podkupovanje. Torej, Sašo vzame puhalnik in gre ven. Jaz molim. Malo zmedene so moje molitve, saj skušam zraven skozi okno gledati kaj se dogaja. Upam, da mi bog odpusti nezbranost. En tip na drevo nariše križ. Mama mija … S fračo ustrelijo najprej vsi trije Pakistanci. Kar dobro ciljajo. Pokažejo Sašotu, da je sedaj na vrsti on. Molim … Sašo ustreli direkt tja, kjer se na križu črte sekajo. Vsi trije ga pogledajo, se mu poklonijo in zginejo v luknjo v tleh. Waaaaat? Kam pelje tista luknja sredi puščave si najbrž predstavljate, da nisva raziskovala.

Kosilo sva sicer skuhala do konca, ampak prav lačna pa tisti dan nisva bila.

Potres – ko sva po čudežu (dobesedno) preživela tiste skale

No nekaj tednov in veliko zanimivih dogodivščin kasneje, naju je na Karakorum Highwayu dohitel potres. Ne katerikoli potres. To je bil potres, v katerem je umrlo preko 80.000 ljudi, 4 milijone pa jih je ostalo brez hiš. Midva sva bila 50 km od epicentra. Pri takem potresu to ni veliko. Na najino srečo je spet posegla vmes usoda. Začelo se je s tem, da je na precej ozki cesti med divjo reko Ganges na desni in skoraj navpičnim hribom na levi, Piki (avtodom) odvrgel menjalnik. Vem ja, čudno se sliši. Ampak tako je bilo. Najprej se ni dalo več “šaltat”, nato se ni dalo več peljat in nato se je vse skupaj ustavilo. V par minutah so bili okrog moški, kar je pač v tistih krajih normalno. Tudi tokrat nimam pojma od kje so prilezli. In eden se je takoj ulegel pod Pikija (zakaj???) in ugotovil, da je del menjalnika na tleh. Kako sva prišla do mehanika je seveda zgodba zase, ker je bila naslednja stvar, ki se je spomnim to, da se mi je zameglil pogled. Bilo je, kot če bi na hitro premaknila kamero skozi katero gledam. Vse se je spacalo. Res čuden občutek. Naslednja stvar so bile ogromne skale in ljudje, ki so se kotalili po hribu proti nama. Še naslednja, iskanje zavetja kamor se lahko skrijem in še naslednja ugotovitev, da ga ni. Nikamor nisi mogel. Ko sva po čudežu (dobesedno) preživela tiste skale, in za to je definitivno zaslužen Piki, ki je “crknil” na ravno pravem mestu in nama je nekaj ur kasneje mehanik s “špago” in kleščami popravil menjalnik, sva želela najti samo eno ravnino na katero ne bi letele skale. Kjerkoli. In sva jo.

‘Alah je edini bog in Mohamed je njegov prerok’

Sicer so naju strpali pod drevo, stali ob nama s kalašnikovim in sva morala cel popoldan ponavljat v hindujščini ‘Alah je edini bog in Mohamed je njegov prerok’, ampak pred skalami sva bila pa varna. Proti večeru je prišel do naju tip. Pakistanec, ki je znal angleško. Rekel je, da naju je videl iz hriba kjer gradijo cesto in je prišel po naju, ker naju bodo tukaj ubili. Rekel je, da nama bo pokazal kam lahko greva dokler trese. Spet sva se spogledala. ˝Kam naju bo pa sedaj ta zvlekel?˝je bila najina prva misel. Takoj za tem pa je prevladala zdrava pamet, ker tip s “kalašnikovim” res ni zgledal, kot da naju ne bo ubil. In smo šli. K šefu plemena. Ja, čisto zares še živijo v plemenih. Tam sva parkirala in živela v avtodomu, dokler se čez teden dni zemlja ni toliko umirila, da so lahko plazove sproti odstranjevali. Če si bil adrenalinec, in Sašo je definitivno bil, si se lahko po drseči zemlji, ki so jo z “bagerji” sproti ravnali, peljal kakih 200 m na drugo stran plazu. Vmes si seveda molil, da se plaz ne utrga in te potegne v reko. Sašo je bil nor voznik, ampak takrat je prekosil samega sebe in je peljal tako, da nama je zadaj pometalo iz omaric vse piskre in hrano. Pa so bile omarice take, kot se za avtodom spodobi, zaprte z magneti.

In to se ni zgodilo prvič, že v Albaniji sva imela piskrov koncert. Ampak no, to je spet druga zgodba.

Sledite nam

Najbolj brano

Oznake

Ženska v Pakistanu

Torej, preden sva se šla to vratolomno vračanje, sva teden dni preživela na dvorišču šefa plemena. In v hiši. Na obiske sva hodila ločeno, ker če je prišel z mano Sašo, so vse ženske čudežno izginile. Kam??? Šalim se, te so dejansko odšle skozi vrata. V tednu dni sem izvedela o položaju ženske v Pakistanu več, kot sem kdaj koli želela vedeti o čemerkoli. Jokale smo se skupaj, ko mi je ena pripovedovala kako jo je oče poročil s tem šefom, ki je strašen tiran. Jokale smo, ko mi je povedala, da je na skrivaj plačala nekomu, da bi ji uredil vizo za Avstralijo, pa ni dobila nikoli odgovora. Jokale smo, ko je povedala, da je hči stara 9 let in pol in da jo je njen mož prodal 74 let staremu starcu iz vasi. Ko dopolni 10 let jo poročijo in odpeljejo v njegovo hišo. Zaradi te stiske je želela rešiti sebe in otroke v Avstralijo. Jokala sem ko je druga potožila, da jo je oče poročil z gejem, ki ji noče narediti otroka. In brez otroka je nevredna (dobesedno). Jokala sem, ko sem ji rekla naj me pokliče, ko bo imela čas, da ne bom hodila na obisk, ko ga nima in mi je rekla, da ne sme. Ker če odpre vrata dvorišča in me pokliče in jo kdo vidi, jo bo mož ubil. Vprašala sem jo ali jo IMA PRAVICO ubiti in ali jo BO ubil. Ker to je razlika. Njen odgovor: ˝Si videla grobove pred vhodom? Sedem jih je. Pet jih je bilo ubitih˝. Gledala sem grobove in jokala. Jokala sem še leta po tem, ko sem že prispela v Avstralijo. Razmišljala sem kako bi lahko pomagala tem ženskam. Na mojo grozo sem vedno znova dobila enak odgovor. Ubili te bodo, če samo poskusiš. Spet sem jokala. Prebrala sem koran, da bi razumela. Nisem razumela. In danes sem spet jokala, ko sem videla reklamo za pakistansko nadaljevanko. Jokala zaradi poguma, ki ga izkazujejo te ženske. Ker vedo, da jih lahko ubijejo brez da bi kdorkoli odgovarjal. Jokala, ker so Sašotu rekli, da če je kaj časti v njem, me mora ubiti. Na vprašanje ˝Zakaj?˝ so mu povedali, da sem se pogovarjala s tujim moškim (torej, s tem tipom, ki naju je rešil). Naučili so ga celo streljati s kalašnikovim. Ker to kot moški pač mora znati. Tako da, danes jočem in molim.

Molim za to, da se energija na zemlji dvigne dovolj hitro

Molim za to, da se energija na zemlji dvigne dovolj hitro, da bomo imeli priložnost ustvariti nekaj lepega. Molim, da zmaga zdrava pamet. Molim, da bodo vsi, ženske, moški in otroci živeli v svetu enakih pravic in enakih možnosti. Molim za vse, ki živijo v taki stiski, da tudi moliti več ne morejo.

Vabljeni na njeno njena 8 tedenska delavnica se začne 1.februarja. Prijave so že odprte[email protected].


Sledite nam


RSS Ustavi se!