Na zadnjem obronku Slovenskih goric, ki se razteza skoraj do Drave, stoji mogočna utrdba – Ptujski grad. Strateško pomembna lega, s katere je mogoče nadzorovati ravnino daleč naokrog, je privabljala k naselitvi že v najstarejših obdobjih. Arheološke najdbe so pokazale, da so se prvi prebivalci zatekli na Grajski grič ob zaključku kamene oziroma na začetku bakrene dobe (okrog 2100-1750 pred našim štetjem). Ostanki glinaste posode in kamnite sekire iz tega časa so na ogled v arheoloških zbirkah Pokrajinskega muzeja Ptuj.

Tudi Rimljani so postavili na Grajskem griču manjšo utrdbo in baziliko.

Grad se nam danes kaže v podobi, kakršno so izoblikovala stoletja prezidav in dozidav. Najstarejši arhivski vir, ki pripoveduje o ptujskem gradu, je zapis kronista salzburškega nadškofa Konrada I., ki je bil na tem visokem položaju od leta 1106 do 1147. Stari pisec pravi, da je dal Konrad I. grad pozidati na mestu starega, že davno porušenega gradu. Torej je na Grajskem griču že pred 12. stoletjem stal zidan grad. Njegov ostanek je zahodni stolp na “turnirskem prostoru”, ki bi ga po načinu gradnje smeli postaviti v 10., če ne morda celo v 9. stoletju. Prav gotovo so bile v tem času na vzpetini nad Ptujem, ki je bil v posesti salzburških nadškofov, še druge stavbe, ki pa se zaenkrat še izmikajo trdnejšim opredelitvam.

Seveda je grajske stavbe ves čas spremljalo obzidje, saj je bil ptujski grad do konca turške nevarnosti ena najpomembnejših utrdb v tem delu dežele. Od obrambnega sistema iz časa pred 16. stoletjem so se ohranili poleg zahodnega stolpa še nekateri deli obzidja ter oba južna in severni stolp. Ptuj je bil eno od obmejnih mest, za katerega se je štajerska deželna vlada odločila, da jih temeljito utrdi za boj proti Turkom.

Naslednjih večjih gradbenih del so se lotili Leslieji proti koncu 17. stoletja. Prezidali so romanski palacij in na novo postavili severovzhodno grajsko krilo. V obeh traktih so uredili najimenitnejše grajske sobane. V južnem so jih okrasili z bogato stropno štukaturo, v severnem pa se viteška dvorana in kapela dvigata skozi dve nadstropji. Prav tako so zgradili staro konjušnico leta 1664.
Zadnji iz rodbine Ptujskih, Friderik IX., je umrl leta 1438. Njegov nagrobnik iz rdečega salzburškega marmorja je vzidan v pritličje gradu, kamor je bil prenesen iz opustošene dominikanske cerkve. Ptujčanom so sledili Stubenbergi.

Od leta 1480 do 1490 je bil Ptuj z gradom vred v madžarskih rokah, 1490. pa so morali Madžari zasedeno ozemlje predati nemškemu cesarju Maksimiljanu. Ta je mesto in grad obdržal do leta 1511, nato pa oboje prodal spet salzburškim nadškofom. Leta 1555 je nadškof posest prepustil Ferdinandu I. V deželnoknežji posesti je ostal grad do leta 1622, ko ga je cesar Ferdinand II. prodal družini Eggenberg. Leta 1634 je prišel v posest družine Thaunhausen, ti pa so ga že leta 1642 podarili zagrebškim jezuitom. Jezuiti so v finančni stiski grad leta 1656 prodali Walterju Leslieju, baronu pl. Balquhane. Po izumrtju te družine leta 1802 ga je po posebni pogodbi o dedovanju dobila družina Dietrichstein. Moška veja te družine je izumrla že leta 1858 in grad je prešel pod sodno zaplembo zaradi določitve dediča.

Pred propadom ga je rešila grofica Terezija Herberstein, ki ga je kupila leta 1873. Dala je temeljito obnoviti vse stavbe in jih na novo opremila. Herbersteini so ostali v gradu do leta 1945. Takoj po drugi vojni je bil grad spremenjen v muzej.

Ptujski grad
Tel.: 02/ 778 87 80

Odpiralni čas:
vsak dan od 10. do 17. ure
p oletni čas od 9. do 18. ure