Soča je 136 km dolga reka, ki se od svojega izvira v Trenti naglo spušča priti morju. Njena značilna zeleno modra barva se še globoko v Furlaniji ne izgubi popolnoma; kot bi nam govorila, da je njeno srce med gorami, da je doma tam, kjer se nam kaže najlepša, otroško neugnana in prvinsko čista.
Že njeno rojstvo je burno in slikovito: iz temne kraške špranje pod trentarsko Veliko Dnino vre kristalno čista na dan in se po kratkem teku spušča v 15 m visok slap (izvor je obiskovalcem dostopen po zavarovani poti od koče Pri izviru Soče), ki se razbije v strmem podnožju in potem nebrzdano nadaljuje strmo pot proti dolini.
Na svoji poti proti jugu je Soča v tisočletjih predrla skalnate ovire, ki so ji bile napoti in s tem ustvarila globoke in ponekod tako ozke tesni, da jih je mogoče preskočiti. Tako tesen je lahko opaziti že s ceste, malo pred vasjo Soča (7 km iz Bovca), ko se nam zazdi, da je reka kar naenkrat poniknila med skalovje.V globino soteske je lepo videti z brvi, ki se pne čeznjo in težko je reči, kaj je bolj občudovanja vredno: ali igra barv v vodni gmoti, ki lije skozi tesen ali pa gladke in arabeskno zvite stene soteske, ki so jih naravni elementi potrpežljivo izlizali. Še druga taka tesen je pri Kršovcu, (takoj za vasjo Kal-Koritnica je tabla, ki označuje vstop v Triglavski narodni park, tu se odcepi pešpot, ki se strmo spušča k strugi) prav tako, če ne še bolj zanimiva, le da je malce bolj od rok.
Za ljudi, ki živijo ob Soči, ima ta reka simboličen pomen, nekje globoko v ljudski duši je molče zasedla mesto neminljivega spomenika; prispodoba naravne popolnosti je, kajti Soči lahko izmerimo globino njenih tesni, razsežnost tolmunov, lahko govorimo o odtenkih barve in o množici brzic in slapičev, težko pa je v trdo in izmikajočo se besedo zajeti njeno prisotnost v celoti, ki je ne predstavlja samo tok vode, temveč tudi okolje, v katerem je.
Zapišemo pač lahko, da je Soča v svojem gorskem toku lepa, da je neomadeževana, da je nedolžna in popolna.
Vse ostalo mora izvedeti obiskovalec sam, od koderkoli se ji bo približal, bodisi s kajakom, bodisi z namero, da upleni katero od znamenitih soških postrvi, bodisi kot sprehajalec in opazovalec; zmeraj naj ima v zavesti, da odkriva delček narave, ki nam je bil dan v varstvo in katerega nam je uspelo ohraniti skorajda takšnega, kakršen je bil v davnini.
