Kras ni samo prispodoba za kamen, jame, burjo, teran in pršut. Zame so od vsega naštetega mnogo bolj privlačni tisti kraški travniki in gmajne, ki delujejo kot od boga pozabljeni… Vsak letni čas jih obarva drugače, vsaka burja pusti na njih drugo melodijo, medtem pa življenje na njih prekipeva od raznovrstnosti, s katero se morda lahko kosa le življenje tropskega gozda.
Sredozemlje je po številu različnih vrst najbogatejše v Evropi, in kras je zaradi svoje lege tudi v Sloveniji območje z izjemnim številom rastlinskih in živalskih vrst, med katerimi je veliko endemičnih. Oktobra pobočja kraške pokrajine zažarijo v odtenkih rdeče, rumene, rožnate s pridihom ostankov zelene. Glavni krivec je seveda plodeči ruj (Cotinus coggygria), katerega rožnati puh med pomladnimi zelenimi listi ni cvet, temveč osemenje, ki skupaj s semeni tvori plod. »Če v nebesih ni takih barv, potem nočem tja,« kipi iz mene, ko se sprehajam med temi žarečimi zublji, skozi katere presevajo sončni žarki.
