Ali je bilo kaj nevarno, me običajno vprašajo po vrnitvi iz daljnih dežel. Če doživetja strnem, so me že hoteli ubiti, pa nekaj nesrečam sem se izognila, recimo na trekingu med gorskimi plemeni na severu Tajske. V Džodžakarti na Javi sem se soočila z žeparjema, ki sta me obkolila, ko sem zapuščala stari avtobus. Eden je vrgel na tla robček, me s tem prijel za noge, drugi mi je ob tem hotel vzeti torbico. Pa sem ju kar močno udarila, zavpila in stekla stran. Se ne čudim, da nad temi žeparji niso navdušeni niti domačini. „Policija jim nič ne more. Če jih dobimo domačini, jih polijemo z bencinom, pa zažgemo. Ko pride policija, je že prepozno, ni sledu o tem. Tudi mi jih ne maramo, saj odganjajo obiskovalce, s tem pa zaslužek,“ mi pojasnjuje Budi in ponovi, ko preverim, če res prav slišim. Ampak ravno te malo bolj nevarne in nepričakovane zgodbe te sčasoma naredijo močnejšega, previdnejšega, potovanje pa še bolj nepozabno. Spominjam se prihoda na newdelhijsko letališče pozno zvečer. S sopotnikom sva imela rezerviran hotel. Po vztrajanju sva popustila, da naju pelje tečen rikšar. Ko prideva do rezerviranega hotela, se po pogovoru z receptorjem vrne in nama pove, da je vse polno. Zgodba se ponovi tudi v drugem hotelu. Po neuspešnem dvournem iskanju končno popustim, da greva pogledat hotele iz njegove seznama. Bili so zelo dragi, saj so na noč hoteli najmanj 200 dolarjev in to v deželi, kjer spite že za nekaj dolarjev! Zgodba se je nadaljevala tako, da sva si ponoči v nekaj urah ogledala najrevnejši del te revne prestolnice, naokoli je ležalo na stotine beračev. Na rikšarja sem bila jezna, želela sem, da me odpelje nazaj, na policijo ali karkoli, pa je vedno dejal „to bo pa zadnji hotel“. In tam so se zbrali še drugi Indijci – ne vem, odkod so se vzeli – in bili na njegovi strani. Ko kljub pet urnem nočnem iskanju nisem želela plačati za hotel njihove cene, me je eden od Indijcev v recepciji vprašal: „Kaj bi rada preživela?“ Takrat sem se zavedala: Kaj je življenje proti 100 dolarjem, na kolikor mi je uspelo zbarantati? In popustila. In naslednje jutro, ko sem stopila na makadamsko cesto sredi nepopisne gneče v enem najrevnejših predelov te mogočne prestolnice, sem se šele zavedala, po kako nevarnem predelu sem se vozila ponoči. V spominu mi ostajajo pogledi na tiste množice revnih, ki jim je cesta dom. Indija je dobra šola. Ponoči nisi povsod varen, če pa ti gre kaj narobe, povzdigni glas. To sem se naučila, ko sem šla v Jaipur. V hotelu sem karto zavestno preplačala in po treh urah čakanja na majhen turistični avtobus, so me posadili na leseno ozko klopco za šoferjem. Pol ure sem se vztrajno pritoževala, da sem preveč plačala za tako neudobje in želim normalen sedež, kot ga imajo ostali potniki. Potem začnem vpiti na sprevodnika, da želim normalen sedež. Sprevodnik je prebledel. Odgrnil zavese, se vrnil in me manj kot v minuti vprašal: „Ali vam ta sedež odgovarja?“ ter mi ponudil prvi sedež za zavesami, takega, kot ga je imelo ostalih približno 20 Indijcev. Vožnjo smo nadaljevali v popolni tišini. Ko smo se prvič ustavili za približno 20 minut, je do mene plašno pristopil mlad fant in po nekaj minutah pogovora dejal: „Še nikoli nisem slišal, da bi kdo tako vpil, da pa ženska sploh zna, si nisem mislil.“