Pokrajina Šan leži na severo vzhodu države Mjanmar, bolj znane pod imenom Burma. Šani, ki so za Burmanci drugi najštevilčnejši narod v državi, se že od leta 1962, odkar je na oblasti vojaška hunta, borijo za neodvisnost. Zaradi spopadov med organizirano uporniško vojsko in vladnimi silami so obsežni predeli pokrajine za tujce zaprti. Oblast pravi, da na teh območjih popotnikom ne more zagotoviti varnosti, svetovne nevladne organizacije pa opozarjajo, da državna vojska na teh zaprtih območjih nad Šani že desetletja izvaja genocid. Šani so po tem, ko je Mjanmar v drugi polovici devetdesetih let odprl svoje meje, začeli na območjih, ki so dostopna za tujce, razvijati turizem, ki lokalnemu prebivalstvu omogoča tudi neposreden dohodek in stik z zunanjim svetom.
Mr. Hsipaw
Zgleden primer posrednega upora Šanov proti oblasti nedvomno predstavlja mestece Hsipaw (izg. Sipo), v katerem sva z Nino v času najinega pet tedenskega potepanja po Mjanmaru preživela dober teden. Že prvi dan sva spoznala gospoda Donalda, ki je v Hsipawu brez dvoma osrednja osebnost mirnega boja za pravice in svobodo Šanov. V svet širi»glas zatiranega naroda«, kar mu uspeva na svojevrsten način. Nečak nekdanjega šanskega princa popotnikom vsak dan po 16. uri v svoji palači goreče razodeva zgodovino Šana, trpljenje šanske kraljeve družine in svojih ljudi. Njegovo pripovedovanje v odlični angleščini je tako čutno in nabito z energijo, da pet ur obiska pri njem mine, kot bi trenil. Zaradi poslanstva, ki ga opravlja, je gospod Donald pri ljudeh v Hsipawu zelo spoštovan. Po njegovem vzgledu so se vsi, ki se danes v mestu ukvarjajo s turizmom in ponujajo usluge popotnikom, očitno pogospodili z nadimkom »Mr.« – spala sva pri Mr. Charlesu, jedla v restavraciji, ki se imenuje Mr. Food, rabljene knjige prodaja Mr. Book, Mr. Everything je strasten zbiratelj najrazličnejše krame, lastniku čajnice, ki peče odlične palačinke z bananami, pa sem predlagal, naj svoj lokal imenuje Mr. Pancake, kar bi se v slovenščini glasilo »Pri gospodu palačinkarju«. Ker v mestu ni nobenega Mr. Interneta in ker zaradi več dnevnih redukcij električne energije naprave delujejo le s pomočjo generatorjev med sedmo in deseto uro zvečer, je mesto Hsipaw brez dvoma prava »oaza za popotnike«. V njem sem se lahko končno »odklopil«od ponorelega sveta 21. stoletja.
Sprehod z gospodom Charlesom
Prvi, ki je pričel v mestu popotnikom ponujati prenočišča, je bil gospod Charles. V devetih letih je njegova prej skromna hiša prerasla v družinski hotel, ki je danes med popotniki zelo priljubljen. Poleg različnih izletov, ki jih v hotelu organizirajo, se lahko vsak dan pridružiš gospodu Charlesu na sprehodu do njegovega vrta, ki je v vasici, oddaljeni uro hoda. Tudi midva z Nino sva se nekega jutra odpravila z njim. Ko smo prečkali riževa polja, ki obkrožajo Hsipaw, in vasi z bambusovimi kolibami, nas je k sebi na čaj povabil Charlesov znanec Kyaw Than, ki se preživlja z ročnim izdelovanjem riževih rezancev. Riž so najprej zmleli, riževo moko pa prefiltrirali skozi gazo, s čimer so odstranili preostale trde delce. Prečiščeno zmes so precedili skozi model v vrelo vodo, po nekaj minutah kuhanja pa so rezance ohladili kar v strugi reke, ne da bi se ozirali nato, da se nekaj deset metrov više v reki namakajo vodni bivoli. Ko so se rezanci na soncu posušili, so nama jih postregli v začinjeni juhi, ki je v Šanu tradicionalna jutranja jed. Zelo slastne so tudi riževe palačinke, ki jih po tem, ko se posušijo, pogrejejo na odprtem ognju in tako dobijo hrustljave krekerje. Medtem ko sva jih med pomakanjem v sezamovo olje poskušala, sva se s Charlesom zapletla v zanimiv pogovor o nenavadnem državnem zakonu, s katerim je mjanmarska vlada šanskim kmetom odvzela pravico do obdelave zemlje potem, ko pospravijo letino riža. Riž imajokmetje po večini za lastne potrebe, poljščine, ki jih posadijo po riževi žetvi, pa za prodajo. Po novem zakonu naj bi vlada po žetvi kmetijsko zemljo oddajala kitajskim poslovnežem, ki naj bi s seboj pripeljali tudi delovno silo. Na ta način želi menda oblast še bolj pritisniti na Šane in zlomiti njihov upor, obenem pa poskuša pokazati tudi svojo lojalnost severni sosedi Kitajski, ki nudi Mjanmaru v zameno za izkoriščanje naravnih bogastev »pomoč« pri gospodarskem razvoju. Do poznega dopoldneva, ko smo prispeli do Charlesovega vrta, smo se ustavili še v izdelovalnici mjanmarskih cigar, v delavnici, kjer iz starih zračnic izdelujejo sandale, in v manjši tkalnici. Delo v »manufakturah« traja od deset do dvanajst ur na dan, dnevno pa delavci zaslužijo manj kot dolar. Zaradi nizkih dohodkov so si ljudje v Mjanmaru prisiljeni poiskati dodatne vire zaslužka. Tako sva lahko v Hsipawu na verandah hiš vsak večer videla množice učencev, ki so imeli pri svetlobi brlivk večerni pouk. Mesečna učiteljska plača v Mjanmaru znaša borih deset dolarjev, zato učitelji popoldne in zvečer dodatno poučujejo na svojih domovih. Charles je še povedal, da obstaja v Mjanmaru poleg plačanega tudi prisilno delo. Ker strojev skorajda ni in opravijo delavci večino del ročno, zahtevajo vladni projekti velike mobilizacije ljudskih množic, pri čemer zaradi slabih delovnih pogojev, izčrpanosti in bolezni veliko ljudi umre. Na poti po državi sem videl moške in ženske, ki so ob navzočnosti oboroženih vojakov pod žgočim soncem s košarami na cestišče prinašali vročo asfaltno maso in jo ravnali z rokami.
Slavje v vasici Panka
Ker sva bila z Nino v Hsipawu ravno v času polne lune – po budističnem verovanju je to praznik, ki ga spremlja tridnevni festival – sva se odločila, da bova praznično vzdušje na lastni koži doživela med plemeni v eni od hribovskih vasic. Hsipaw obkrožajo hribi in v vasicah, ki so posejane po njih, živijo številne etnične skupine. Plemena so ponavadi zelo odprta in rada sprejmejo tujce za nekaj dni, vendar je treba za pot v hribe najeti lokalnega vodiča. V vas Pankan, kjer živi pleme Palaung, smo prispeli šele pozno popoldne, potem ko smo se iz doline odpravili že ob prvem svitu. Vzpon je bil skrajno naporen. Skupaj s Švicarjema, z Avstralcema, Američanom in lokalnim vodnikom Pyinom smo se komaj prebijali skozi bujno podrast džungle, se vzpenjali po blatnih poteh in bredli čez deroče potoke. Kljub temu je bila pokrajina, ki se je odpirala pred nami, fantastična. Na strminah so samevale bambusove kolibe, obkrožene s polji koruze, sezama in ingverja, v majhnih dolinah se je v soncu lesketala voda, ki se je stekala na riževa polja. V spomin so se mi najbolj vtisnili ljudje, ki so nam prihajali naproti. Večina je na ramenih ali celo na glavi prenašala težke košare, napolnjene z zelenjavo in s sadjem. Kot nam je razložil Pyin, domačini prodajajo svoje pridelke vsak dan na tržnici v dolini in prebivalci bolj oddaljenih vasic se na pot odpravijo že sredi noči. Prihod k Palaungom je bil veličasten. Vas je bila odeta v rožnato podobo, saj je tridnevni budistični festival ob prazniku polne lune spremljalo veliko slavje posvetitve »novicev« – sprejemanja dečkov v samostan. V Mjanmaru mora moški vsaj enkrat v življenju postati novic, drugače ni pravi budist, pravzaprav niti pravi moški. Dečki postanejo novici med osmim in petnajstim letom starosti, čepravpo večini le za kratek čas, kdor pa želi,lahko ostane v samostanu dlje časa, tudivse življenje. V revnejših več članskih družinah zmanjšajo število lačnih ust tako, da pošljejo za dlje časa v samostan vsaj enega otroka, kjer si pridobi tudi osnovno izobrazbo. Novic postane »pravi« menih po opravljenem izpitu, vendar pa se čas, v katerem to stopnjo doseže, razlikuje, odvisen je predvsem od njegovih inteligenčnih sposobnosti. Po Pyinovih besedah smo imeli veliko srečo, saj so v vasi nazadnje takšen dogodek posvetitve praznovali pred sedmimi leti. Priprave na večerno slavje so potekale ves dan, in ob mraku smo se v srebrnem soju meseca skupaj z vaščani povzpeli po stezi mimo bambusovih kolib do vrha griča, na katerem je stal star budistični samostan. Kot marsikje drugje v državi so bili tudi tukaj pred vhodom v samostan okrašeni kipi bivolov. V Mjanmaru se budizem prepleta z mističnimi ostanki starih verovanj – animizmom in verovanji v duhove »na te«, ki prinašajo dobro in zlo, kar je na svetu menda edinstveno. Ko smo bosi vstopili v velik prostor z Budovim kipom na oltarju, ki ga je osvetljevalo na desetine sveč, je bila tam že kleče zbrana množica domačinov. Odeti so bili v tradicionalna oblačila, nekateri so mrmraje molili, drugi so peli, spet tretji prižigali kadila. Obred je še najbolj spominjal na petje litanij v krščanskih cerkvah. Ko se je končal, se je začelo slavje z glasbo. Na ramenih so prinesli tri dečke, katerim so posvetlili obraze z belo barvo in jih porisali z zlatimi vzorci, oblečeni pa so bili v razkošna oblačila. Plesali so v ritmu bobnov in domačini so jim izročali darila in cvetje. Vodič mi je pojasnil, da dečki prikazujejo zgodbo iz Budovega življenja, iz časa, ko je bil še princ Siddharta Gautama. Zadnje dejanje pred novim življenjem so opravili še isti večer – po plesu so jim ostrigli lase. »Jutri bodo kraljevska oblačila zamenjali s preprosto meniško haljo in postali novici,« je povedal Pyin. A do jutranjega svita je bilo še daleč in vse do takrat sta se sredi mogočnih šanskih hribov s samostanskega griča razlegala glasba in ljudsko petje.
