Avstralija: Iskanje službe ali kaj mi je tega treba?

Reportaže, Zanimivosti

Pazi! Pazi, kam stopiš. Pazi, česa se dotikaš. Bodi previdna. Takšni so vsakodnevni nasveti prebivalcev Avstralije. Težko rečem Avstralcev, ker je res ogromno priseljencev.

Ne, ni tistega pozdrava – uživaj, imej se lepo. Ker te res na vsakem koraku lahko čaka nekaj, kar te spravi v nevarnost. A to me ni prestrašilo niti za trenutek. Kot me ne večina stvari v življenju.

Dolga črna kača

Vse dokler me ni na pisani, tlakovani poti do hišice na drevesu, kjer sem živela prve tri tedne, pričakala dober meter dolga črna kača. Ki se ni dala motiti. Ko sem jo vprašala, ali je strupena, je skomignila z repom in meditirala dalje. “Pojdi mimo, če si upaš!”, mi je skromno siknila nazaj.

Spomnim se zadnjih 100 metrov mojega prvega pretečenega maratona. Po naši čudoviti slovenski Obali. Ko sem zbrala zadnje atome moči, pomežiknila sama sebi in odšprintala do cilja. Tako je zgledal moj prihod domov po srečanju s kačo.

Je bila strupena? Če je imela rumen trebuh, potem je bila zelo strupena. Kdo bi vedel, bila je tema, jaz pa se spomnim samo zvoka, ko sem zaloputnila z vrati.

Ne pričakovati

Ko se enkrat odločiš in odpotuješ tako daleč, si vedno pripravljen na … Nove avanture, spremembe, prilagoditve, informacije. Moraš biti. Če nisi, ne prideš daleč, niti ne boš srečen in ne boš užival v spoznavanju novih skrivnosti, ki ti prihajajo naproti. To je ena od tistih malenkosti, ki sem se jih prišla naučit. Sprejemati. Ne pričakovati. Vdihniti. In enostavno uživati. A ni tako enostavno, kot lahko zdaj napišem.

Mrzlica iskanja službe

Mrzlica iskanja službe me je hitro minila. Še posebej, ko sem ugotovila, da tega, kar si želim, znam in obvladam, nekaj časa ne bom počela. Ko sem se zavedla, da na trgu tekmujem z mladiči, ki iščejo drobiž za preživetje in družbo za popivanje ob večerih ob skromnem bazenu v najglasnejšem hostlu v mestu. Ko sem se zavedla, da moram iz svoje cone udobja, ki sem si jo zgradila doma. Najpogostejše vprašanje, ki je prvi mesec odmevalo v moji glavi, je bilo sila enostavno. “Kaj mi je tega treba?”

Domov v Slovenijo?

Ja, najlažje bi bilo kupiti letalsko karto in se vrniti v udobje, ki mi ga je nudila moja zelena Slovenija. Ampak res nisem zato prišla tako daleč, da ugotovim, da nisem več stara 20 in da si želim več od življenja. Pa saj to sem že vedela. Vztrajala bom. Ne glede na to, da vsak dan poslušam iz vseh koncev, da ni lahko. Toda, zakaj bi moralo biti težko? Zakaj bi se morala vsak dan boriti s spreminjanjem, če lahko enostavno sprejmem situacijo in mirno iščem dalje? Nekaj se bo že našlo. Samo kelnarila pa ne bom. Nikoli mi ni bilo treba. In tudi zdaj mi ne bo.

Piše Anja Kovačič

Sledite nam


RSS Ustavi se!

  • O akciji Ustavi se! 2018
    Opozoriti želimo predvsem na različne pojavne oblike strahov in jih pojasniti, nagovoriti vse, ki se z njimi soočajo, da jih prepoznajo ter se jih s pomočjo nasvetov in dobrih praks tudi osvobodijo.
  • Ana Ostrički
    “Če sami sebe ne razumemo oz. ne znamo poslušati in razumeti sebe, bomo zelo težko to dali oz. omogočili drugim“, nam zaupa svoj pogled Ana Ostrički, oboževalka vsega digitalnega, ki si ...
  • Polona Požgan
    “Ljudje govorimo s hitrostjo 120 besed na minuto, naši možgani pa sprejemajo informacije s hitrostjo 500 besed na minuto. To pomeni, da manjkajočih 380 “besed” zapolnijo s svojimi mislimi, pojasni ...
  • Nomi Hrast
    Naučila sem se, da je vedno bolje takoj povedati in iskreno povedati. Pomembna oseba v mojem življenju mi je dejala, da v življenju ni stvari, ki je komunikacija ne bi ...
  • Urša Krišelj Grubar
    “Pogosto se spomnim profesorja antropologije, legende s FDV, Staneta Južniča, ki je rekel: je treba mučati, tiho biti, nič govoriti. Bolj sem stara, bolj ga razumem in prav te dni ...