Andrej me je na letališču čakal skoraj eno uro. Najprej zamuda letala. Potem ni bilo prtljage. Mirno je sedel na klopci. Ko me je zagledal, mi je hitro priskočil na pomoč. Prvič sva se videla. Ampak je bilo, kot da se nisva videla mesec dni in imava kar nekaj za nadoknaditi.

To se mi dogaja zelo pogosto. Pa nisem popolnoma prepričana, ali sem to jaz ali je splet okoliščin, ki privede do tega, da imaš občutek, kot da nekoga poznaš že od prej. Ja, sem stara duša. Zelo stara. A to ne pomeni, da vse ljudi, ki jih srečam, poznam že od prej. Sproščen pozdrav, topel stisk roke, iskren objem in pristnost. To je tisto, kar me vodi. In prav to me je končno pripeljalo do prve službe.

Sunshine Coast

Nikoli, sem rekla. Nikoli ne bom delala v gostinstvu. Zakaj? Ker enostavno ne uživam v tem. Ni kreativno. Ni pristno. Ni iskreno. Pa vendar. Če ni druge, moraš.

Čudovit sončen dan je bil. Nad mano sinje modro nebo. Peščena obala. Upokojenci in družine. Valovi in surferji. To je Sunshine Coast. Ponosno sem stopala od ene kavarne do druge, od restavracije do picerije in v nekatere pube. Samo tja, kjer mi je bilo všeč in kamor bi tudi sama z veseljem zahajala. Predstavila sem se v nekaj butikih z oblačili, kjer so me prijazno sprejele starejše prodajalke. Bi rekla, da so najemnice že dolga leta in same delajo tam. Brez dodatnih zaposlenih.

“Pozdravljeni. Sem Slovenka, ki potuje po Avstraliji in sem se ravno preselila na Sunshine Coast. Sem komunikativna, hitro se učim, pripravljena na kakršnokoli delo. Govorim več tujih jezikov, tako da me bodo turisti zagotovo imeli radi. Na voljo sem vse dni, delam lahko tudi vikende in ob večerih.”

Tako mi je svetoval Andrej.

Tega, da nimam izkušenj, pač nisem povedala.

“Kdaj lahko začneš?”

me je vprašal lastnik prijetne kavarne tik ob promenadi, s pogledom na ocean.

Ne maram laži, pa sem vseeno priredila resnico

Ne maram laži. Ne maram prikrivanja. Zato sem iskala vse možne načine, da sem prišla do izkušnje, ki sem jo lahko delila z delodajalci. Čeprav le za kratek čas, sem v srednji šoli pomagala očetu v njegovi kavarni. Torej sem imela izkušnje. Ko si postavljen pred dejstvo, ali boš delal ali ostal brez hrane, lažje prirediš resnico.

Naslednjih 10 dni sem stregla na treh različnih lokacijah v treh različnih izmenah. Dopoldan v kavarni, v času kosila in popoldan v bavarski restavraciji in zvečer v restavraciji z najboljšo morsko hrano v mestu.

Ni bilo lahko.

• Ker sem vse to počela prvič v življenju.
• Ker sem po 3 mesecih brezdelja delala po 14 ur na dan.
• Ker sem si poskušala zapomniti 3 različne jedilnike.
• 3 različne načine dela. In naporne delodajalce, ki so z mano ravnali kot s študentko, ki nima življenja.
• Pol ure pred izmeno dobim sporočilo, naj pridem uro pozneje.
• 5 min pred koncem izmene me prosijo, naj podaljšam za dve uri.

Sem prišla tako daleč, da bom delala nekaj, kar nikoli nisem želela? Da bodo z mano ravnali slabše, kot katerikoli delodajalec doma? Da bom nesrečna, utrujena, polna žuljev in da čudovitega pogleda na valovit ocean ne bom niti za trenutek opazila? Ne. Tega mi ni treba.

Gostje so me imeli radi. Nasmejana, klepetava, z naglasom, za katerega niso vedeli, kam ga naj dajo.

“Slovenija? Je to zraven Rusije?”

so me spraševali, ko sem jim stregla jajca na oko za 18 dolarjev.

“Ste včasih bili del Češkoslovaške?”

me je vprašal starejši par, ki je prišel na kranjsko klobaso s kislim zeljem, misleč, da je tipično bavarsko hrano.

“Od tam prihaja bučno olje. Videla sem članek na televiziji, da sta v Avstraliji dva Slovenca, ki pridelujeta bučno olje,”

je rekla prijazna gospa, s katero sem delila nekaj idej, kako ga uporabiti.

Gostje so mi pomagali, da so dnevi minevali hitreje. Kar nekaj je bilo vmes tistih, ki so že bili v Sloveniji ali pa so se vsaj peljali mimo na poti na jadranje ob hrvaški obali. Pomagali so mi dodatno okrepiti zavedanje, kako posebna je naša mala Slovenija. Kako hitro se ljudje zaljubijo v naše lepote.

Ne bom več v gostinstvu

In kako lepo govorijo o izkušnji, ki jo imajo s Slovenci.
Ni trajalo dolgo, da sem potrdila svojo domnevo, da gostinska opravila niso zame. Kaj rada počnem? Kaj bi me osrečilo? Kako lahko zaslužim dovolj, da bom lahko zraven varčevala za nove avanture, ki so pred mano? Rada imam otroke.