fbpx

Avstralija: Trdna odločitev, da osvojim najvišji vrh (v Queenslandu)

Potopisi, Potovanja, Zanimivosti

Sprehod. Hoja. V naravi, ali po središču mesta. To je tisto, kar osvobaja. Nikoli v življenju nisem kupila vozovnice za ogled katerekoli destinacije z avtobusom. Ker raje hodim kot sedim.

Ker med vožnjo ne vidiš obrazov lokalnih ljudi. Ker si med hojo dosti bolj pozoren na dogajanje okoli sebe. Enostavno zato, ker je svež zrak tisti, ki pomaga pri svobodnem raziskovanju in odkrivanju lokalnih skrivnosti čudovitih krajev. Tudi po Avstraliji. Pa čeprav je ogromna.

Sunshine Coast

Preden sem zapustila Sunshine Coast in se iz vzhodnega Queenslanda odpravila v svet novih dogodivščin na drugo stran, Zahodno Avstralijo, sem se kot zavedna Slovenka seveda morala povzpeti na nekaj najvišjih vrhov v okolici. Ko od daleč opazujem hribe, ki jih Avstralci dejansko imenujejo gore, si ne morem pomagati, da ne bi pogrešala domačih vrhov. To je moja meditacija. Prvih nekaj metrov sopiham kot stara lokomotiva, potem se moj motor ogreje in poletim proti vrhu. Vem, da ne tam čakajo božanski razgledi. Tja daleč naokrog, kjer so ljudje. Kjer se skrivajo v svoji coni udobja.

Slovenci smo športni narod. Zelo. In to s ponosom pojasnjujem redkim Avstralcem, ki jih srečujem na tako imenovanih “bushwalking trails”. Dolgo nisem razumela, kaj naj bi ta “bushwalking” dejansko pomenil. Saj vendar ne hodite med grmovjem in drezate v najbolj skrite kotičke, kjer se skrivajo kače in pajki. Zdaj razumem. Rastje je, če ne gre za deževni gozd, res podobno našemu, včasih mediteranskemu grmičevju. Poti niso označene, markacij ni, so le sledi živali. Njihovim potem ni vedno za slediti, ker pogosto vodijo do vode ali do njihovih domov.

Mount Beerwah

Na vsako goro sem se povzpela z drugim avstralskim prijateljem. Vsak vikend je imel čas nekdo izmed njih. Na Mount Beerwah, najvišji vrh Glass House Mountains, bi morala s prijateljem, ki je sicer zelo uspešen fotograf. Fotografira nepremičnine. Razveselil se je možnosti, da bo končno prišel do panoramskih posnetkov te čudovite pokrajine vulkanskih stožcev. Najprej sem ga okarala, ko je parkiral avto in obul svoje športne copate, ki niso imeli nobenega profila. S seboj je vzel ogromen nahrbtnik. S težkim dronom. In popolno fotografsko opremo. Ne, to ne bo šlo.

Ponudila sem mu pomoč, da jaz nesem polovico stvari. Po moško je seveda zavrnil. Ko sva po 30 min prisopihala do vznožja gore oziroma do stene, po kateri je treba priplezati do prvih stezic, se je ustavil. Utrujen pod težo nahrbtnika, brez vode, nad nama vroče sonce in poldne. Še dobro, da je zima, da so temperature nekoliko prizanesljivejše. Na vsakem delčku telesa mu je pisalo, da ne gre naprej. “Če nisi popolnoma prepričan v svoje sposobnosti, da boš zmogel do vrha, se obrniva. Gora me bo počakala, tebe pa najverjetneje čakajo druge avanture. Primernejše tvojim željam.” Želja po osvajanju najvišjega vrha je bila, seveda, moja. Čisto po slovensko. Na najvišjega, kaj pa.

Sama na vrh

Naslednje jutro sem se na vrh podala sama. Najprej sem sledila 4-članski družini, ki je vsaj približno poznala pot (naj še enkrat poudarim, da poti niso označene). Po dobrih 30 min mimo nas priteče moški. Prijetno pozdravi – ja, navade pozdravljanja v naravi ali na vasi so enake kot pri nas – in teče dalje. Strmo navzgor. Pomislim na tek na Grintavec. Mislim, da je bilo še nekoliko bolj strmo. Pri naslednjem ovinku se ustavi in jaz ga seveda ogovorim. Do vrha sva šla skupaj. Nisva tekla, a sva vseeno nekoliko hitela. Ker je lovil minute. To je bil njegov tretji vzpon tisti dan. Čakala sta ga še dva. Zadal si je, da bo letos naredil 100.000 višinskih metrov. Kar je v Avstraliji nekoliko težje kot pri nas. A me je ponovno opomnil, kako vztrajni in odločni znamo biti ljudje. Ne bom govorila o Slovencih, ampak predvsem o tistih, za katere vem, da so odločni, trmasti in vztrajni. In to so navadno ljudje s športno dušo. S športno voljo, ki vztraja.

Takšne bi morale biti naše vsakdanje odločitve. Trdne, močne, odločne in jasne. In takšne, ki so uresničljive in dosegljive. Realne. V nasprotnem primeru nam lahko prinesejo večje razočaranje, kot bi bil lahko uspeh.

Odločitve naj bodo torej takšne, ki nas bodo gnale k uresničitvi. Ki nas bodo vzpodbujale, da jih dosežemo, izpolnimo in že na poti najdemo nove. Še višje. Ki nas bodo osrečile in olajšale pot do samozadovoljstva. Kot je moja odločitev, da želim biti srečna in v življenju početi tisto, kar me osrečuje.


Sledite nam


RSS Ustavi se!

  • Obljubili smo, da bodo prisluhnili, in smo.
    Vseslovenska javna pobuda Ustavi se!, ki je že tretje poletje opozarjala na posledice prehitrega tempa življenja, njihove vzroke in rešitve, se zaključuje. Letos so Slovence nagovorili s pozivoma: Ustavi se! … In povej. / In prisluhni. Tak slogan so izbrali, ker pogrešajo dvosmerno komunikacijo.
  • Manca Fekonja: Jazz me navdihuje in mi ustavi čas
    Manca Fekonja je stara 18 let in obiskuje 4. letnik gimnazije Ljubljana za Bežigradom. Že od malih nog je glasba njen način komuniciranja. To potrdijo tisti, ki jo poznajo in so skupaj z njo odraščali. Manca in glasba sta bila eno.
  • Na “ustavi se dnevu” v Celju
    V soboto smo se Dormeo Slovenija in ekipa Ustavi se! ustavili v Citycentru v Celju.
  • Zaveza Sloveniji: prostor za odprto komunikacijo
    Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je podprlo javno pobudo, saj pristna in odprta komunikacija v praksi pomeni pogoje za uresničevanje strateških usmeritev ministrstva in Vlade pri uresničevanju svojih ciljev.
  • Kako utišati glas notranjega kritika
    Vsi imamo notranjega kritika. To je glas znotraj nas, ki nam šepeta, da nismo dovolj pametni, močni, sposobni, talentirani, privlačni, izobraženi. S tem prebuja dvom in nezaupanje v naše moči in sposobnosti. Del nas je prepričan, da nas ta glas varuje, zato mu verjamemo. Vendar notranjega kritika lahko tudi utišamo!