Že od nekdaj je Bled obiskovalce navduševal z idilično lepoto in s skoraj pravljično podobo otoka s cerkvijo sredi jezera, z gradom visoko na skali in mogočnimi gorami v okolici.

Zgodba originalne kremne rezine

Bled so sprva obiskovali romarji, ki so prihajali v Marijino cerkev na otoku, in posamezni obiskovalci termalnih vrelcev. V drugi polovici 19. stoletja je po zaslugi Arnolda Riklija in njegove metode zdravljenja kraj postal daleč naokrog znano zdravilišče. Vedno več gostov, ki so v poletnih mesecih prihajali iz vseh delov Evrope, je želelo preživeti počitnice v prijetnem okolju letovišča. V začetku 20. stoletja je bil Bled eden pomembnejših turističnih krajev cesarske Avstrije in kasneje najbolj mondeno letovišče v Kraljevini Jugoslaviji. Bled tudi v sodobnem času ostaja turistični biser Slovenije.

Od kopališča do hotela Louisenbad

Bled je bil v preteklosti znan po toplih vrelcih, katerih voda naj bi bila zdravilna. Vanje se je hodila kopat gospoda, o čemer je v Slavi vojvodine Kranjske konec 17. stoletja pisal tudi Janez Vajkard Valvazor. Dva termalna vrelca na jezerski obali so leta 1818 zajezili in zavarovali s preprosto leseno lopo. Leta 1822 je bilo tam urejeno prvo kopališče, s tremi manjšimi bazeni, ločenimi za moške in ženske. Kopališče se je po domačem imenu prvotnega lastnika Franca Prešerna imenovalo pri Burjevc. Zraven je bila tudi gostilna.
Ko je bila sredi 19. stoletja zgrajena proga južne železnice Dunaj–Ljubljana in naprej do Trsta, je bilo obiskovalcev na Bledu vedno več, v redkih gostilnah pa je bilo le nekaj prenočišč. Ob kopališču je leta 1850 poštni ravnatelj Hoffmann iz Ljubljane začel graditi hotel. Odprt je bil leta 1854 in lastnik ga je po svoji ženi poimenoval Louisenbad (Luisine toplice). Uredil je tudi toplice, ki so bile prej slabo vzdrževane. Tako se je začela zgodba današnjega Grand hotela Toplice.

Največji hotel na Bledu in njegovi lastniki

Med tujci, ki so prišli na Bled, je bil tudi Švicar Arnold Rikli, ki je tukaj leta 1854 odprl Naravni zdravilni zavod (Curbadehaus). Po njegovi zaslugi je Bled zaslovel kot zdraviliški kraj s prijetno klimo.
Po letu 1870, ko je bila dograjena gorenjska železniška proga, je na Bled prihajalo vedno več gostov, ki so v letovišču želeli preživeti le nekaj tednov počitnic v lepi okolici z udobno namestitvijo.
Hotel Louisenbad, je leta 1870 kupil Josef Lukmann, trgovec iz Ljubljane. Od leta 1875 je bil njegov lastnik grof Camilo Aichelberg. Hotel je povečal, tako da je bilo v treh nadstropjih 40 sob, imel je zastekljeno verando nad jezerom ter lastno kopališče in čolnarno.
Leta 1889 je hotel kupil Gustav Valtrini, ki je bil pred tem hotelski kuhar. Vodila sta ga skupaj z ženo Fani. Lastnika sta veliko pozornosti posvečala opremi hotela in udobju gostov. Leta 1916 je hotel kupil Hans Loos von Losinfeldsu iz Zgornje Avstrije.

Grand Hotel Toplice

Nov Grand  hotel Toplice

Hotel Luisenbad je leta 1919 kupila domačinka Jula Molnar in ga leta 1922 preimenovala v hotel Toplice. Hotel je najprej postopno prenavljala, nato se je lotila popolne prezidave. Načrte za celotni hotelski kompleks je narisal avstrijski arhitekt Franz Baumgartner iz Koroške. Novi Grand hotel Toplice je bil odprt leta 1931 in je imel povsem drugačno podobo, s prepoznavno fasado. Imel je 123 sob z 212 ležišči, osrednji prostor je bil salon s panoramskim razgledom na jezero. Vhodno avlo je krasila opažna stena s stekli z japonskimi motivi. Oprema prostorov je bila izdelana v duhu tradicije, za udobje gostov so poskrbeli z modernimi tehničnimi pridobitvami, med drugim z dvema dvigaloma in s centralno kurjavo. Hotel je bil najmodernejši v Kraljevini Jugoslaviji.
Julija Molnar, rojena Vovk (1891–1967), je bila najstarejša hči blejskega kmeta in lastnika penziona Antona Vovka. Jula, kot so jo klicali domači, si je izkušnje najprej nabirala pri vodenju domačega penziona. Leta 1919 se je osamosvojila in kupila ugleden, vendar že malo zastarel hotel Louisenbad in ga poimenovala s slovenskim imenom Toplice. Jula Molnar je bila bistra ter podjetna in pod njenim vodstvom je hotel postal najboljši daleč naokrog. Vedela je, da za privabitev gostov ni dovolj le prelepa narava, ampak jim je treba ponuditi udobje in čim bolj raznovrstno razvedrilo. Tudi zato se je lotila sicer tvegane obnove hotela. Poskrbela je tudi za reklamo in izdajala prospekte v različnih jezikih.

Uredništvo priporoča: Tu razvajamo naše telo in počutje!

Hotel je bil središče dogajanja na Bledu

Med obema svetovnima vojnama je bil Bled najbolj mondeno letovišče v Kraljevini Jugoslaviji. V rezidenci Suvobor je poletne mesece preživljala kraljeva družina Karađorđević in Bled je postal prizorišče številnih političnih ter diplomatskih srečanj. V Grand hotelu Toplice so bili navadno nastanjeni najuglednejši blejski gosti. Tu so se odvijala številna uradna srečanja, med drugim tudi sestanek zunanjih ministrov držav Male antante leta 1938. Seveda je bil hotel tudi središče družabnega življenja. Leta 1931 je v hotelu potekal šahovski turnir, ki se ga je udeležilo štirinajst šahovskih mojstrov.
Z začetkom druge svetovne vojne je bil Bled center okupacijske civilne uprave, vojske in policije za celotno območje Gorenjske. Sedež civilne uprave je bil v hotelu Toplice, kjer so bili tudi pogosti sestanki visokih nacističnih funkcionarjev. Kljub temu so v spodnjih prostorih večkrat pripravljali pakete za partizane. Jula Molnar je za dve svoji gostji, Židinji z Dunaja, Augusto Kelsen in njeno hčerko, na skrivaj našla stanovanje v eni od blejskih vil, potem ko je njune dokumente izmaknila iz pisarne nemške policije v hotelu.

Hotel s tradicijo v novih časih

Takoj po vojni je bila v hotelu urejena partizanska vojaška bolnišnica. V novem družbenem redu je bil hotel podržavljen. Za goste je svoja vrata spet odprl maja leta 1946. Ko je predsednik Tito v svoji rezidenci na Bledu gostil tuje državnike, je goste večkrat pripeljal tudi v Grand hotel Toplice. V hotelu so prebivali člani uradnih delegacij in diplomati, ki so tukaj radi preživljali tudi svoje počitnice. Leta 1968 je bila notranjost stavbe temeljito obnovljena in modernizirana.

Po osamosvojitvi Slovenije je bil hotel večkrat prizorišče srečanj slovenskega političnega vrha s tujimi državniki, diplomati in gospodarstveniki. Po dolgotrajnih postopkih urejanja lastništva je bilo podjetje Grand hotel Toplice, d. o. o., leta 2000 vključeno v Poslovno skupino Sava.
Ob spoštovanju bogate preteklosti hotela so bili pri njegovi prenovi leta 2002 ohranjeni številni originalni elementi in prostori opremljeni v duhu tridesetih let. Negovanje tradicije, sodobno udobje in vrhunsko osebje hotelu dajejo poseben čar in vzdušje, kar gosti zelo cenijo. Tudi zato je hotel med najboljšimi v Sloveniji.

Hotelu največjo veljavo dajejo njegovi gosti

Sloves hotela so v svet ponesli njegovi gosti. Veliko se jih je vračalo vedno znova in tudi danes je tako. Med njimi je veliko stalnih gostov, ki so na Bled najprej prihajali s starši in kasneje s svojimi družinami. Večina jih je prihajala poleti in to v istih terminih, nekateri tudi dvakrat na leto. Zanje so v hotelu pripravili posebna srečanja in gala večere. Tudi zaposleni so z marsikom od gostov spletli prijateljske in družinske vezi.
Fritz Ruesch iz Švice je prvič prišel na Bled poleti 1946 in se nastanil v spodnjem apartmaju v Toplicah. Nato je skupaj z ženo Roesly in s prijatelji prišel vsako leto, tudi po večkrat, skupaj stodvanajstkrat. Leta 2001 je v Toplicah praznoval svojo osemdesetletnico. Njegove goste je poseben vlak pripeljal do Lesc, kjer jih je čakal sprejem z godbo.