fbpx

Božično-novoletni koncert 2016

Kultura

Ste ljubitelji klasike? Koncert, vam pisan na kožo.

Simfonični orkester SNG Maribor
Dirigent: Simon Krečič
Solisti: Petya Ivanova, sopran, Guadalupe Barrientos, mezzosopran,
Martin Sušnik, tenor, Jaki Jurgec, bariton, Oksana Pečeny Dolenc, violina

Program
Johann Strauss ml.: Uvertura k opereti Cigan baron
Johann Strauss ml.: Her die Hand, es muss ja sein, arija Grofa Homonayja iz operete Cigan baron
Johann Strauss ml.: Četvorka iz operete Cigan baron
Johann Strauss ml.: Als flotter Geist, arija Barinkayja iz operete Cigan baron
Robert Stolz: Spiel auf deiner Geige, arija Kneginje Jadje iz operete Venera v svili
Franz Lehár: Dein ist mein ganzes Herz, arija Princa Sou Čonga iz operete Dežela smehljaja
Vittorio Monti: Čardaš za solo violino in orkester

*******
Georges Bizet: Chanson bohème iz opere Carmen
Georges Bizet: Votre toast, je peux vous le rendre, arija Escamilla iz opere Carmen
Giuseppe Verdi: Stride la vampa, arija Azucene iz opere Trubadur
Pablo de Sarasate: Ciganski napevi za violino solo in orkester, op. 20, št. 1
Johannes Brahms: Madžarski ples št. 5 v g-molu
Johann Strauss ml.: Na lepi plavi Donavi, op. 314

Spet je leto naokrog in s tem čas božičnega veselja in nestrpnega pričakovanja vsega novega in še neznanega. Z željo, da bi karseda dobro zakorakali v novo leto 2017, smo za vas pripravili glasbeno popotnico s prav posebnim presenečenjem. Navdih za letošnji nabor skladb smo našli v bogatem izročilu ciganske in etno glasbe nasploh, ki so jo skladatelji bolj ali manj selektivno vključevali v svoje stvaritve. Prve štiri glasbene točke koncerta sestavlja izbor odlomkov iz znane operete Cigan baron (Der Zigeunerbaron) dunajskega kralja valčka, polke in operete, Johanna Straussa mlajšega (1825–1899). Že v uverturi, ki je tudi v tradicionalnem smislu nekakšen glasbenotematski rezime ali presek nekega dela, pokaže Strauss veliko spretnost pri vključevanju različnih motivov, kot so denimo uvodni nepomirljiv in »rapsodični« motiv nomadov, motiv čardaša, ki spominja tudi na arijo Rosalinde iz operete Netopir, tema »madžarske stepe« idr., ter njihovo kombiniranje z izmenjavajočim se dvodobnim metrumom polke in pozibavajočim ritmom valčka. Iz operete Cigan baron, ki jo je Strauss ustvaril za gledališče Theater an der Wien leta 1885, se bosta poleg živahne četvorke oglasili še baritonska arija Grofa Homonayja s konca drugega dejanja, ki je pravzaprav napitnica, in tenorski vstopni kuplet Barinkayja Als flotter Geist (Kot živahen duh), v katerem Barinkay predstavi svoje pustolovščine, ki jih je doživel med izgnanstvom.
V nadaljevanju bomo prisluhnili temperamentni ariji Spiel auf deiner Geiger (Zaigraj na svoje gosli!), ki jo Kneginja Jadja zapoje na plesu v maskah iz prvega dejanja operete Venera v svili, ki jo je skladatelj Robert Stolz (1880–1975) ustvaril leta 1932 za Mestno gledališče v Zürichu, nato pa še priljubljeno ljubezensko izpoved Princa Sou Čonga Dein ist mein ganzes Herz iz operete Dežela smehljaja Franza Lehárja. Na tem mestu velja poudariti, da je bil Robert Stolz svojčas tesno povezan z mestom Maribor, še posebej s tukajšnjim opernim gledališčem, v katerem je deloval kot glavni dirigent (kapelnik). Ob koncu prvega dela koncerta pa še malce virtuozne inštrumentalne glasbe izpod peresa neapeljskega skladatelja Vittoria Montija (1868–1922), ki vas bo popeljala v samo osrčje ciganske glasbe. Čeprav je Monti napisal več baletov in operet, je dosegel svetovno slavo prav s svojim Čardašem iz leta 1904, ki ga je ustvaril za violino solo in orkester. V tej skladbi, ki je še danes nepogrešljiv del koncertnega repertoarja vsakega ciganskega orkestra, je Monti izkoristil tako rekoč vse ekspresivne registre violine in tehnike igranja, ki jih je mojstrsko odel v všečne melodije.
Čeprav je bil francoski skladatelj Georges Bizet (1838–1875) sodobnik romantike, je svoj največji, sicer posthumni umetniški uspeh dosegel z uglasbitvijo docela »neromantične« literarne predloge Prosperja Mériméeja o nepredvidljivi in razuzdani ciganki Carmen. Znana zgodba o seviljski temnopolti lepotici in njeni tragični usodi, ki jo povzroči ljubosumje Don Joséja, enega izmed njenih številnih ljubimcev, je v Bizetevi operi iz leta 1875 dobila svojo polnokrvno upodobitev, obenem pa je s svojim odrskim realizmom naznanjala prihod nove ere: opernega verizma. Temperamentna Chanson bohème (Potepuška pesem) z začetka drugega dejanja opere, s katero Carmen kratkočasi poročnika Zunigo in ostale oficirje, opeva brezskrbno življenje ciganov, po navdušenem pozdravu množice pa se zbrani druščini s svojo pesmijo Votre toast, je peux vous le rendre predstavi še toreador Escamillo, v katerega se Carmen kmalu zaljubi. Povsem drugačno čustvo pa razvnema ciganko Azuceno iz Verdijeve opere Trubadur, ki v eni izmed najznamenitejših dramatičnih mezzosopranskih arij Stride la vampa (Besnijo plameni) priseže, da bo maščevala smrt svoje matere, ki jo je starejši grof Luna dal sežgati na grmadi, misleč, da je uročila mlajšega od njegovih sinov.
Božično-novoletni koncert zaključujemo s tremi priljubljenimi koncertnimi deli, brez katerih si le stežka predstavljamo pristno praznično vzdušje. Najprej se bodo oglasili Ciganski napevi za violino solo in orkester (op. 20) španskega skladatelja in violinskega virtuoza Pabla de Sarasateja (1844–1908). Koncertno delo, ki sledi tradiciji etnično obarvanih skladb velikih romantikov, kot so Johannes Brahms, Franz Liszt in Antonín Dvořák, je bilo prvič izdano leta 1878 v Leipzigu pod naslovom Zigeunerweisen. Z izvirno melodiko, ki pričara pristno atmosfero okrog taborniškega ognja, je Sarasate oblikoval tri tematske odseke: uvodni madžarski »recitativ«, omamno lirični srednji del in bravurozni finale z bleščečimi pizzicati. Tudi Madžarski ples št. 5 v g-molu Johannesa Brahmsa (1833–1897) se odlikuje po nadvse všečni melodiki, ki takoj preplavi uho. Brahms je svoje Madžarske plese ustvaril v času, ko je bilo moč čutiti naraščajoče pritiske nacionalnih vrenj, in prav to preplavljanje različnih kultur in glasbenih tradicij je nekatere skladatelje nagovorilo, da so svoj ustvarjalni navdih poiskali v ljudski glasbi. Najbolj znan iz celotne zbirke je prav gotovo peti ples v g-molu, ki ga značilno oblikuje uvodni melodični postop po molovem kvartsekstakordu, po spretni motivični obdelavi pa se glasbeni tok nekoliko umiri, z izjemo naglih in sinkopiranih dinamičnih gradacij, ki na poslušalca delujejo kot instantni zvočni opoj. Zadnji del pa je ponovno namenjen prvi temi, ki jo Brahms izpelje v virtuozni orkestrski finale.
In za konec še skladba, ki je ni treba posebej predstavljati – Straussov valček Na lepi plavi Donavi (op. 314). Čeprav se valček ponaša z eno najprepoznavnejših melodij nasploh, je krstna izvedba skladbe (februarja 1867) v izvirni zasedbi za moški zbor doživela le mlačen odziv. Po koncertu je Strauss ml. menda pripomnil: »Vrag naj kar vzame valček, škoda mi je le za kodo – vsaj ta bi morala biti uspešnica!« Toda ni vse ostalo ob tem: Strauss se je nemudoma lotil predelave kompozicije, dodal je drugo besedilo, ki ga je napisal Joseph Weyl, se domislil še nekaj motivov in delo priredil za simfonični orkester. Valček se je, resnici na ljubo, s svojo melodično svežino in bogato zvenečo orkestrsko paleto Dunajčanom tako priljubil, da je kmalu postal neuradna himna in simbol Dunaja in Avstrije nasploh. O tem priča tudi dolgoletna tradicija in množično izvajanje dela ob nastopu novega leta – ne le na Dunaju, ampak po vsem svetu.
Benjamin Virc

Sledite nam


Sledite nam


RSS Ustavi se!