Nasprotje bi ne moglo biti ostrejše: čisto blizu buharske koranske šole se iz zvočnikov prenosnega radia, ki ga je prodajalec glasbenih kaste postavil na sovjo majno stojnico, razlega greogriansko petje, skupine Enigma. Ponavlja se prepev »In nomine Christi Amen«. Toda to, kot se zdi, ne vzbuja pozornosti in nikomur ne žali verskih čustev.

Tudi v hotelski veži je slišati angleško in ameriško pop glasbo, Michael Jackson poje »We are the world«. V tem se kaže liberalnost in odprtost v svet – hkrati tudi preseneča sredi več kot dva tisoč let starega karavanskega mesta ob Svilni cesti, sredi Uzbekistana, kjer se je po desetletju ukazanega ateizma spet razmahnil islam.

Jutranji sončni svit prebuja oazno mesto in potaplja v toplo svetlobo celo betonske stavbe na obrobju. Kupole verskih šol se blestijo kot turkizna morska voda in vitke minarete, ki se pnejo nad morje streh, obliva sončna svetloba – najprej 46 metrov visoki Kalijanski stolp, vrh katerega je v preteklosti nočni ogenj kazal karavanam pot k blišču starega Vzhoda.

Mesto z okoli 140 kulturnimi spomeniki

V Buhari so – čisto drugače kot v bratskem mestu Samarkandu – ohranili ne le posamezne zgodovinske stavbe, temveč skoraj vse staro mesto z okoli 140 kulturnimi spomeniki. Najstarejša ohranjena stavba v mestu, mavzolej Samanida Izmajla, zgrajen v obliko kocke in prekrit s kupolo, izvira celo iz 9. – 10. stoletja.

Dežela na robu puščave Kizilkum

Pravljičarji po Pakistanu, Afganistanu in Indiji so že v davnini opevali deželo na robu puščave Kizilkum:

»Za vršaci, ki jih zmore preleteti le ptič grifon, leži dolina Sonca. Mesta preplavljajo pravljične dišave. Po bazarjih so nakopičeni zavoji svile v vseh mavričnih barvah in kupole palač se blestijo kot morje in nebo skupaj.”

Buharo so slavili kot najbolj ljubek kraj med Mesecem in zvezdami in to lahko začutimo še danes. Evropa je za mesto imenovano “Plemenita” zvedela po zaslugi beneškega trgovca Marca Pola, ki je v 13. stoletju bival na dvoru Kublaj kana in potoval daleč naokoli po Osrednji Aziji in Daljnem vzhodu.

Živi zgodovinski muzej

Središče Buhare je zdaj podobno živemu zgodovinskemu muzeju: stavbe iz rumenih ilovnatih opek, ozke ulice in le deloma asfaltirane ceste, bazarji in koranske šole, mošeje in mavzoleji – nekateri pravkar obnovljeni, kakor kupolna stavba Tak i Sargon in medresa kana Abdulazijsa.

Na bazarju diši po kadilih. Mesa je malo, rib sploh ni najti, toda sadja, zelenjave in začimb očitno ne primanjkuje. Granatna jabolka so zložene v majhne piramide. Stojnice z nakopičenimi gorami začimb in čaja oblegajo nešteti kupci. In nedaleč od trdnjave ponujajo v nakup tudi svilene tkanine. Ljudje s skoraj vsemi odtenki odtenki polti in najrazličnejšimi obraznimi potezami se gnetejo med stojnimi, barantajo, menjavajo in govorijo v nedogled. Odkrivaš lahko azijske obraze, ki so se znašli na nekdanjem trgovskem središču ob svileni cesti: mongolske oči, tanke kitajske brade, nežno rjavo perzijsko polt.