Vsega so krivi Američani. Če se jih ne bi 120 nekega oktobrskega dne leta 1966 izkrcalo s turistične križarke in pokupilo ducat del članov rovinjske umetniške kolonije, kdo ve, ali bi Grisio, najbolj znano ulico v Rovinju, ob letu osorej vnovič zavzeli umetniki in ljubitelji umetnosti? Kakor vsako leto, letos 45. zapored, brez predaha, bo ulica danes od zore do mraka prizorišče največje hrvaške razstave na prostem. Priložnost za druženje umetnikov in ljubiteljev umetnosti povečini iz Hrvaške, pa tudi iz sosednjih držav, turistična manifestacija, ohranjanje kulturne dediščine ali … Zgolj somrak tistega, kar je bila nekdaj?
Kamen, s katerim je tlakovana Grisia, se blešči, kakor da bi ga kdo obsedeno loščil; no, pravzaprav ga – loščijo ga podplati čevljev in sandalov turistov, ki se zlivajo po njej; tega dne jih je bilo precej že okoli poldneva, sicer se kolone navadno zgostijo zvečer. Večina jih stopi po njej do cerkve sv. Evfemije na vrhu griča, najbolj znane rovinjske vedute, in se spet spusti nazaj na rivo. Vzporedne ulice, prav tako ozke, osenčene z visokimi slikovitimi stavbami ter razgibane z baladurji in portali, ki povedejo na notranja dvorišča, so tako izjemno prijetne za bolj osamljeno potepanje po griču.
