Hiero je najmanjši in najbolj oddaljen izmed Kanarskih otokov. Otok skupaj z domačini kljub počasi prebujajočemu se turizmu ostaja nespremenjen: miren, očarljiv in nekako skrivnosten. Že od nekdaj je veljal za najbolj zahodno točko znanega sveta. Ladja je obmirovala šele sredi noči. Zaspano sem se prerinil v zvezdno noč, kjer nas je sprejel le slabo razsvetljen pomol in družba zehajočih taksistov. Skupaj s čemerno družbico treh Nemcev smo zaposlili enega izmed njih. In tako smo mimogrede postali sopotniki še za nekaj naslednjih dni. Najeli smo avto in prekrižarili otok po dolgem in počez. Prelevili smo se v nekakšne sodobne Robinzone in večino dni prespali kar v vulkanskih votlinah na obali. Za izvrstnega vodnika se je izkazal eden izmed novih znancev, saj se v begu pred zimo že več let sem in tja vrača na osamljeni otok …

Od Tenerife pet ur s trajektom Hiero je najmanjši (278 kvadratnih kilometrov) in najbolj oddaljen izmed Kanarskih otokov. Otok je od turistično prenasičenega soseda Tenerife oddaljen dobrih pet ur plovbe s trajektom. Precej čudna trajektna povezava od obiska odvrač a večje množice obiskovalcev, saj trajekt prispe na otok šele okoli polnoči. In za povrhu tukaj ni dolgih peščenih plaž, velikih udobnih hotelov, diskotek in barov. Skratka, na voljo ni skoraj nikakrš ne zabave! Zato pa je otok toliko bolj primeren za hojo in izlete v naravo, pa tudi ribiči in potapljači najdejo v morskih globinah marsikaj zanimivega. Več kot polovica otoka je proglašena za narodni park, saj je narava res raznolika. Še najbolj pusta je obala. Tod prevladujejo potoki strnjene lave ali pa visoke črne pečine, ob katere se zaletavajo valovi Atlantika. Le na redkih mestih je možen dostop do morja in še na redkejših varno kopanje. Voda ni najbolj primerna za namakanje, saj ima poleti temperaturo le nekaj čez dvajset stopinj Celzija. Atlantik pač … Toda za plavanje sredi vročega dne je to čisto dovolj.

Več si lahko preberete v avgustovskem Horizontu >>>