Jaz bom tvoj vodič, Mohamed,« je dejal starejši moški, ko sem izstopila iz džipa domačina, ki me je pripeljal do prostora, kjer naj bi bil eden najbolj pisanih kameljih sejmov v Egiptu, vsekakor pa glavni med Kairom in Sudanom. Sejem »suq el-Gimal«, kakor mu rečejo v arabščini, se odvija približno dva kilometra od kraja Daraw, in sicer vsak dan, najbolj pisan in res izjemen pa je, kot so me usmerili domačini v Asuanu, prav ob torkih.
Po njihovih navodilih sem bila tam še pred sedmo uro zjutraj, saj večino kupčij sklenejo v jutranjih urah, vsekakor pa najpozneje do 11. ure. »To bo pa res nekaj posebnega,« pomislim, ko se mi je že ob prihodu na povsem praznem sejmišču ponudil vodič. Potrebe po njem nisem videla, samo družba mi lahko pride prav, sem pomislila. Starejši striček je imel na sebi malo preveliko svetlo modro galabejo, tradicionalno egipčansko oblačilo, in opiral se je na palici. Mohamed Abdel-Rehima Badawi se je predstavil in dodal, da pozna vsak kotiček tega velikega sejma. »Tu bo ogromno lepih kamel ter številni prodajalci in trgovci. Sedaj pa se pojdiva usest v senco,« je pokazal na klop pod pokrito streho, kjer je eden od domačinov imel neke vrste bar. Kljub jutru je sonce že kazalo svojo moč.
Brez vode zdržijo 34 dni
Kamele so v puščavskem svetu že od nekdaj imele velik pomen, saj so prilagojene na hojo po takem terenu. Hodijo lahko tudi po 18 ur s hitrostjo od 13 do 16 kilometrov na uro. Sposobne so si, kadar je recimo dovolj dobre hrane, narediti veliko zalogo. Včasih kdo misli, da je v grbah voda, kar je povsem napačno. Za kamele je znano, da lahko brez vode zdržijo 34 dni. Prav tako lahko izgubijo četrtino svoje teže, ne da bi pri tem trpele za kakšno boleznijo. Ko dosežejo vodo, lahko v nekaj minutah nadoknadijo izgubljeno tekočino, saj je lahko naenkrat spijejo približ no 100 litrov. Več stoletij so kamele iz Sudana v Egipt hodile v dolgih karavanah 40 dni in tovorile sužnje, dragocene kamne, živalsko kožo in ostale vrednosti. Nato so bile te dragocenosti pretovorjene dalje v mogočne imperije Grčije, Perzije, Rima in Evrope. V 18. in 19. stoletju jih kmalu niso več potrebovali za prevoz tovora z juga na sever, saj so jih zamenjali vlaki in pozneje letala. Toda kamele še vedno vodijo na ta sejem. Tako jih danes uporabljajo v kmetijstvu, za tekmovanje in hrano. Pravijo, da nekatere končajo v prehrani predvsem revnih Egipčanov, saj je njihovo meso cenejše. Celo nekateri poceni kebabi imajo drugačen, manj priljubljen okus, saj je namesto iz ovčetine uporabljeno kamelje meso. In cene, 5000 egiptovskih funtov stane kamela za delo, 2000 za prehrano, pri čemer so stare od šest mesecev do dveh let, in od 6000 do 7000 egiptovskih funtov za dirke (en funt je 31 SIT). Tako je začel govoriti o kamelah. »Njihova pot je zelo dolga. Sudanski gonjači gonijo kamele iz Darfurja in Kordofana v Sudanu skozi puščavo do Dongole, od tam pa potujejo ob Nilu do Egipta. To je ena zadnjih trgovskih poti skozi puščavo, ki traja več kot mesec dni, zato se upravičeno imenuje štiridesetdnevna cesta (el-Arba’een). Ko prispejo v Daraw, ostanejo dva dni v karanteni, kjer jih pregledajo in dobijo potrdila, da so zdrave. Običajno je na sejmu približno 2000 kamel, prodajo pa jih kmetom ali trgovcem iz Kaira, saj so tu cenejše kot v prestolnici.«
Besedilo in fotografije: mag. Andreja Jernejčič
Več si lahko preberete v avgustovskem Horizontu >>>
