Mesto Hvar poznamo kot enega izmed najlepših biserov Jadrana. Mogočna utrdba, ki se dviga nad mestom, se z morja vidi že od daleč. Mestno jedro prevzame vsako leto številne obiskovalce. A najlepši biseri so mnogim očem prikriti.
Kampanel na severozahodni strani Paklenih otokov v bližini Hvara je eno izmed najlepših mest za potapljanje v Jadranu. Iz globine približ no šestdesetih metrov se dviga steber, ki se ustavi dvanajst metrov pod gladino. Pri sidranju je na tem mestu potrebno biti zelo previden, saj je morje tu pogosto precej valovito. Steber je na vseh straneh poraščen z rdeče vijoličastimi gorgonarijami, ki so v celoti ohranjene. Na eni strani stebra se nahaja še manjša stena, tako da lahko potapljač zaplava skozi kanjon, ki se na koncu zaključi s predorom. Celotno področje je tako gosto zaraščeno z gorgonarijami, da sem bil tudi sam prijetno presenečen. Resnično sem se potapljal sredi podvodnih vrtov. Edina prava izbira na tem mestu je bil širokokotni objektiv, zato na manjše organizme niti nisem bil toliko pozoren. Hotel sem doživeti ambient celostno. Ker sem se na globini 35 metrov do 40 metrov zadrževal kar nekaj časa, je bilo potrebno prihraniti tudi dovolj zraka za dekompresijo. V zelo lepem spominu mi ostaja tudi eden izmed nočnih potopov. Že takoj na začetku sem ob steni, poraščeni s spužvami in mahovnjaki, opazil prav majhno hobotnico, ki se je sramežljivo skrivala, dokler ni začutila, da ji ne preti nobena nevarnost. Božanje med očmi ji je zelo godilo. Po teh prvih vtisih se odločim, da raziščem tudi luknje v steni.
Presenečenja se vrstijo in vedno bolj sem omamljen z lepotami podvodnega življenja. Vsaka luknja je dom vsaj enega prebivalca. Številne oranžne antenske kozice me pozdravijo na pragu skoraj vsake luknje. V nekaterih luknjah se prebudijo črniki ali fratri, zelo pogost stanovalec v teh luknjah pa je tudi pisani skakač, po mojem najlepši rak v Jadranskem morju. Ta, do 15 centimetrov velik rak, se ponaša z vsemi odtenki rdeče in oranžne barve, na oklepu pa jih dopolnjujejo vijolično modri pasovi. Po nekaj minutah opazovanja mi šine v glavo prav zanimiva asociacija. Počutim sem kot velikan sredi blokovskega naselja, kjer prav nesramežljivo skozi zavese kukam v spalnice in dnevne sobe stanovalcev. Praznega „stanovanja“ praktično nisem našel in večina stanovalcev je bila kljub pozni uri zelo živahnih.
