Tako kot mnogi kraji, ki so jih “odkrili” belci, je imela tudi Nova Zelandija že stoletja svoje prebivalce. Vsaj v začetku naseljevanja to evropskih kolonizatorjev ni niti najmanj motilo. Bili so vajeni obračunati s staroselci po ustaljenem postopku, z nasiljem. Le zakaj bi bili prebivalci teh prelepih, tihomorskih otokov drugačni od preprostih ljudstev Amerike, Afrike ali Avstralije?

Vendar so v soteskah, gozdovih in pogorjih Nove Zelandije beli osvajalci naleteli na kost, ki se je še dolgo zatikala v njihovem grlu. Bojeviti Maori kar niso hoteli sprejeti usode ameriških Indijancev, strpanih v rezervate, avstralskih Aboridžinov, ki so jih pobijali za zabavo ali afriških sužnjev. Čeprav priseljevanja tujcev niso mogli preprečiti, so se odločno borili za svoje pravice in na koncu celo dosegli, da so jih Evropejci priznali kot enakovredne. Leta 1840 so v majhnem naselju Waitangi podpisali sporazum z Britanci, ki je Maorom dajal enake pravice kot vsem ostalim državljanom britanskega imperija. V zameno se je 45 maorskih poglavarjev, ki so pritisnili svoj podpis na dokument, strinjalo, da pride Nova Zelandija pod okrilje britanske kraljice. Seveda so pričeli sporazum zelo hitro razlagati vsak po svoje, predvsem, kar se lastništva zemlje tiče.

Spori o tem, katera stran je kaj dobila ali izgubila, se vlečejo še danes. Ostaja pa dejstvo, da sta Maorom prav ta sporazum in njihov junaški pogum omogočila ohraniti svojo kulturo, tradicijo in samostojnost.

Vir fotografij: Pixabay, Stockpholio