Kranjska Gora – Na današnji dan leta 1927 je umrl duhovnik, navdušen planinec, pisec, pesnik in skladatelj, predvsem pa zavedni Slovenec Jakob Aljaž. Ob 80-letnici smrti znamenitega “triglavskega župnika” bo drevi ob 20. uri v kulturnem domu na Dovjem, kjer je Aljaž dolga leta opravljal svojo duhovniško službo, potekala slavnostna akademija s Slovenskim oktetom.
Jakob Aljaž se je družini z devetimi otroki rodil 6. junija 1845 v Zavrhu pod Šmarno goro. Po zaključku gimnazije v Ljubljani je leta 1866 na Dunaju začel študij filozofije, a je že leto pozneje vstopil v semenišče in se preselil v Ljubljano, kjer je končal študij teologije. Med leti 1871 in 1880 je bil kaplan in ravnatelj štirirazrednice v Tržiču, nato je do leta 1889 župnikoval na Dobravi pri Kropi, od koder se je preselil v župnijo v Dovjem, kjer je ostal vse do smrti.
Na glasbenem področju je bil Aljaž slogovno romantik in je komponiral izključno krajše zborovske skladbe, ki jih označuje spevna in ljudsko občutena melodika, preprosta harmonija in jasna gradnja. Najiskreneje se je izpel v pesmih, ki izražajo domovinsko ljubezen in opevajo slovenske gore (Trigav, moj dom in Slovan, na dan).
Dragocena je njegova vloga v razvoju slovenskega planinstva. Aljaž je bil nacionalno zaveden duhovnik in je v tekmi z nemško-avstrijskim planinskim društvom spodbujal gradnjo slovenskih planinskih postojank, kot so Staničeva koča, Triglavski dom in Aljažev dom v Vratih.
Verjetno njegovo najbolj znano dejanje je odkup zemljišča na vrhu Triglava od občine Dovje na lastne stroške. Tam je 7. avgusta 1895 postavil stolp iz debele pocinkane pločevine. V obdobju tekmovanja slovenskih in nemških planinskih društev v Julijskih Alpah je tako Aljaž najbolj zaslužen, da je Triglav ostal slovenski in je še danes simbol slovenstva. Aljaž je odpiral in popravljal tudi številne planinske poti ter pisal planinske spise.
Jakob Aljaž je pokopan na Dovju, svoje domoljubje pa je še enkrat potrdil tik pred smrtjo, ko je v Planinskem vestniku, ki izhaja vse od leta 1895 pa do danes, med drugim zapisal: “Srečnega se počutim, da bo moje truplo počivalo v zemlji, ki sem jo tako ljubil.”
