Prav vedno mi prvi dobro jutro zaželi moj mali beli puhast kuža, ki se požene na posteljo k meni, čim začuti, da sem odprla oči. Skoči do vzglavja, me z mokrim jezičkom po licih poljubčka, počaka, da ga malo “počohljam” za ušesi in se potem zadovoljno stiske k mojim nogam ter v hipu nazaj zaspi. Naj on še malo drema, mene čaka dan.

Zjutraj imam rada mir in tišino, da se lahko pogovorim sama s seboj, da slišim svoje misli, zato le redko prižgem radio ali televizijo. Skoraj vsako jutro najprej postorim kakšne malenkosti po stanovanju, zložim perilo, ki se je ponoči posušilo, pospravim posodo iz stroja in pripravim zajtrk …

To mi požene kri po žilah.

Vmes pripravljam potek dneva, da ga bom kar najbolje izkoristila. Pri zajtrku si tudi zapišem naloge, ki me čakajo in jim določim prioritete. Kaj je nujno, kaj je pomembno, kaj lahko počaka … Razmišljam o projektih in o naročnikih, s katerimi delam, kreiram nove ideje, iščem rešitve in se jim na tak način posvečam že zjutraj.

Ta del jutranje rutine – organizacija dela – je zame zelo pomemben. Da mi občutek varnosti, da slučajno česa ne bi pozabila in me hkrati drži v ritmu, da lahko v dnevu postorim kar se da največ.

Vsi odtenki sončnega vzhoda

Kadar sem dovolj zgodnja mi sapo vedno znova vzame pogled na vse odtenke sončnega vzhoda, ki se ga lahko z roko dotaknem, če le pogledam skozi balkonsko okno. In potem kar zrem in zrem in zraven vzhičena kličem mojo Injo naj pogleda in se lepoti sončnega vzhoda čudi tudi ona.

Takrat je dan vedno dober.

Prav nobeno jutro ne izpustim objema moje Inje, vzamem si vsaj enega ali dva. Ji zaželim veliko uspeha in čim manj stresa v šoli, jo tudi malo izkoristim za modni nasvet, kdaj pa tudi ona mene. Malo se podrenjava pred ogledalom, si na hitro izmenjava nekaj besed, kakšne imava načrte za dan in že je več ni …

Hej, katera danes kužka pelje lulat??!! Prav, ga bom (spet) jaz.

Iz čas je, da se odpravim delat.

Kadar delam od doma, je jutranja rutina podobna. Z le eno veliko razliko. Takrat je moj kuža vesel, saj se bo cel dan lahko stiskal k meni. Kadar odhajam v pisarno je namreč neizmerno užaljen in obrača glavo v stran, ko se poslavljam. Ne zaleže niti tolažba, da bom prav kmalu nazaj.