Želja po dolgem potovanju, na katerem izgubiš občutek za čas in te novi svetovi posrkajo vase, je bila skupna obema. Le da bi ona šla za leto dni, on pa je tuhtal o treh. Kompromis ni bil potreben, kajti na koncu se jih je seštelo sedem. Toliko časa sta bila v zadnjih osmih letih na poti Dominika in Igor Osvald iz Maribora. Počasi in z užitkom, v skladu z mislijo, da je pomembna pot, ne cilj.

Zdaj ali nikoli

»Že prej sva veliko hodila po svetu, vendar ne za dlje kot dva meseca. V mislih sva vedno imela dolgo potovanje, a zdelo se nama je, da si ga zaradi dela ne moreva privoščiti. Več ko je bilo dela, manj je bilo časa. Na koncu vidiš, da tistega, kar zaslužiš, ne moreš porabiti tako, kot bi želel. Ničesar več nisem zaznaval. Nove izkušnje pa te prisilijo v dojemanje, in spet si kot otrok,« triinštiridesetletni Igor, po poklicu odvetnik, obuja spomine na to, kako je zorela odločitev. Dominika, tedaj še zaposlena kot živilska tehnologinja, pa dodaja: »Rekla sva si, zakaj ne bi enkrat v življenju naredila tako, kot si želiva? Verjamem, da ima marsikdo podobne sanje, pa morda njegov partner ni za to. Midva pa sva spodbujala drug drugega.« Igor je zaprl svojo odvetniško pisarno, Dominika je pustila službo, oddala sta hišo in poslovne prostore. Marca 2005, medtem ko so najbližji z dvomom spremljali njune poteze, se je zanju začela pustolovščina

Celoten članek lahko preberete tu.