V dolini Soče in njenih pritokih med naravnimi pojavi izstopajo korita. Tako domačini imenujejo zelo ozke in globoke, v živo skalo vrezane soteske, ki jih je v tisočletjih neumornega žuborenja, pretakanja in občasnega bobnenja izklesala voda.
Med bolj znanimi so korita Soče in Koritnice, nič manj pa po lepoti ne zaostajajo tesni Zadlaščice in Tolminke. Iz Tolmina se zapeljemo do vasi Zatolmin. S parkirišča blizu označevalne table se desno navzdol odcepiste za proti sotočju, ki ga že po nekaj minutah hoje zagledamo pod vejami senčnih dreves. Z leve strani iz soteske pod visečim mostom priteče Tolminka, z desne pa Zadlaščica. Tolminko prečkamo po viseči brvi, pogled naprej pa nam zakrivajo veje gosto razraščenega gozda in strmi bregovi. Svet okrog nas, kolikor ga je še ostalo med prepadnimi stenami, je vedno bolj divji, zato se mora izklesana steza umakniti v posebej za to izkopane predore! Ravno dovolj so dolgi, da baterijske svetilke še ne pogrešamo, ker snop dnevne svetlobe seže do polovice poti skozi tunel. Z razgledišč še veliko bolj neposredno občutimo tesnobno vzdušje soteske. Tukaj se pot konča, v bližini, pod previsno, od vode izdolbeno skalo, pa je pravi pravcati termalni izvirček! Skozi vse leto je tam temperatura vode 22 stopinj Celzija. Žal zanimiva posebnost za navadne turiste, ki bi radi ohranili suho spodnje perilo, ni dostopna. Med vrtoglavimi stenami visoko nad nami pa lahko sedaj, če močno zavijemo vrat, uzremo tudi Hudičev most in osupnemo nad njegovo resnostjo in izpostavljenostjo.
