Brené Brown je socialna delavka in raziskovalka, ki dolga leta znanstveno preučuje človeško povezanost. Je pripovedovalka zgodb, ki raziskuje naše sposobnosti empatije, pripadanja in ljubezni. Raziskuje tudi manj prijetne občutke, kot so sram, zapuščenost, ranljivost.

Brené Brown je junija 2010 imela govor na TEDx Houston. Na njem je odkrito spregovorila o svojem raziskovalnem delu in o ranljivosti. Delila je nekaj izjemnih spoznanj, do katerih je prišla preko pogovorov z ljudmi. Nepričakovano pa je v govoru povedala tudi nekaj osebnih informacij, za katere ji je bilo kasneje žal. Tako žal, da si je želela vlomiti v prostore Tedx-a in ukrasti video posnetek njenega nastopa. Prijateljici je rekla, da “morda bo lahko živela s tem, da je njeno zgodbo slišalo 500 prisotnih poslušalcev, ne bo pa preživela, če jo javno objavijo“.

Zgodilo se je točno to. Njen posnetek je bil javno objavljen, v nekaj dneh je imel nekaj tisoč ogledov. Počutila se je, da je njene kariere in njenega življenja konec. Zaprla se je v stanovanje in več dni ga ni zapustila. Ko je končno šla na srečanje s prijateljico, je bila na dnu svojega življenja. Posnetek pa se je viralno širil.

Kako lahko “napaka” prinese revolucionarno spremembo in vse obrne na bolje.

Kaj takšnega je Brené povedala na znamenitem govoru, da je tako radikalno spremenilo njeno življenjsko pot?

Brené je govor začela s pripovedovanjem o raziskovalnih intervjujih. Povedala je, da ko je ljudi spraševala o ljubezni, so ji odgovarjali o srčnih razočaranjih. Ko jih je povprašala po pripadnosti, so ji pripovedovali najtežje zgodbe o tem, kako so bili zapuščeni. In ko jih je vprašala o povezanosti, so spregovorili o nepovezanosti.

Po šestih mesecih raziskovanja je spoznala, da se ti vzorci ponavljajo in ni razumela, zakaj je tako. Ko se je poglobila v njihov skupni imenovalec, je spoznala, da se v ozadju skriva sram. Sram kot občutek, da je nekaj narobe z mano, da nisem dovolj dober, dovolj pameten in strah pred tem, kaj bi se zgodilo, če bi ljudje nekaj več vedeli o meni.

Spoznala je, da je sposobnost, da se svetu lahko pokažemo takšni kot smo, edina pot do povezanosti. Šele takrat lahko postanemo vidni.

Povezanost daje smisel našim življenjem in je nujno potrebna za naš obstoj.

Na tem mestu se je dotaknila ranljivosti.

Začelo se je 6 letno raziskovanje, tisoče zgodb posameznikov, stotine razgovorov v fokusnih skupinah. Delo je obrodilo sadove in izdala je knjigo. Vendar je čutila, da nekaj manjka.

Zato je še enkrat pogledala v svoje zapiske. Lahko je ločila dve skupini ljudi. Delili so se na tiste, ki so imeli močan občutek pripadnosti in ljubezni ter tiste, ki so se borili za to dvoje.

V prvi skupini so bili tisti, ki so imeli močan občutek lastne vrednosti in v drugi tisti, ki so mislili, da niso vredni ljubezni in povezanosti.

Kako občutek lastne vrednosti določa našo srečo v povezanosti in ljubezni

Ljudje, ki so imeli občutek, da so povezani z drugimi, so imeli skupno lastnost. Bili so iskreni, svoje srce so nosili na dlani in bili so pogumni. Pogumni v tem, da so si dovoli biti nepopolni. Bili so sočutni najprej do sebe in tudi do drugih. Njihova največja moč se je skrivala v tem, da so si upali pokazati svetu, kdo v resnici so. Bili so avtentični.

Verjeli so, da jih njihova ranljivost dela na nek način lepe in unikatne. Niso imeli problemov s tem, da bi prvi rekli rad te imam, da bi prvi oprostili, da bi se podali na pot, kjer ni bilo zagotovila, da bo vse v redu. Ni jih bilo sram dati pobudo za seks ali prositi za pomoč. Pripravljeni so bili vlagati v odnos, za katerega se je morda že takrat zdelo, da se ne bo dobro končal.

Raziskovanje ranljivosti je raziskovalki povzročilo živčni zlom

V nekem trenutku poglobljenega raziskovanja ranljivosti, se je v Brené zgodil velik prelom.

Začutila je, da se je znašla v začaranem krogu in ni zmogla znanstveno razumeti ranljivosti. Odločila se je, da bo poiskala terapevta in z dodatnim strokovnim posvetom dobila nove vpoglede. To se je izkazalo za njeno življenjsko prelomnico.

Takšna kot je bila, je terapevtki že takoj na začetku povedala, da potrebuje samo strokovno mnenje glede raziskovanja. Opozorila jo je, da “preskočiva vse glede družinskih okoliščin in raziskovanja zadev iz otroštva“. Pred terapevtko se je na nek način želela zavarovati.

Je, kar je.

Takrat še ni vedela, kaj se skriva v ozadju. Ko jo je terapevtka poslušala, kako ponovno, kot že tolikokrat, daje napotke in navodila, je le tiho kimala. V Brené je zbudila zanimanje, kaj to pomeni. Vprašala jo je: “kaj to pomeni, je to slabo?” In terapevtka je odgovorila: “Ni niti slabo, niti dobro. Je, kar je.“

Vsi vemo, da te besede pomenijo, veliko več. V sebi nosijo neko dokončno spoznanje, da nas čaka delo. Delo na sebi, ki se ga potiho otepamo. Brené se je dobro leto otepala priznanja, da je tudi ona ranljiva. Borila se je z ranljivostjo dokler se ni nekega dne vdala. In njena raziskovalna in predavateljska pot je šla strmo navzgor.

Ranljivost je zibelka radosti, ustvarjalnosti, pripadnosti in ljubezni.

Ranljivost je ključ

V ganljivem, zabavnem predavanju na TEDxHouston deli globok vpogled iz svojega raziskovanja, ki jo je usmerilo v osebno iskanje boljšega razumevanja sebe in človeštva. Vredno, da si ga ogledate.

Verjamem, da sem dovolj.

To je moja iskrena želja za vse nas.

Zapisala:
Andreja Verovšek, univ. dipl. soc. del., mag. posl. znan.