fbpx

Tina Bolcar – rada bi jo še enkrat objela in ji povedala, kako rada jo imam

Decembrska, Pogovori

Tina Bolcar pravi, da sta spoštovanje in strpnost vrednoti, ki ju v Sloveniji najbolj pogreša.

Kateri dobri mož vas je prvi obiskoval in vam najbolj o stal v spominu?

Moja generacija je še generacija Dedka Mraza, vsaj v tistem obdobju, ko smo otroci še verjeli, da obstaja in nosi darila. Potem pa Božič in vsi rituali, povezani s tem praznikom.

Imate radi presenečenja?

Ja, obožujem presenečenja, presenečenje je več kot darilo, saj priprava in izvedba zahtevata kar precej razmisleka in predvsem dobro poznavanje tistega, ki mu je presenečenje namenjeno.

Kaj vam pomeni obdarovanje?

Ja, oboje, priznam pa, da mi več pomeni obdarovati nekoga kot pa prejeti darilo. Verjetno zato, ker je v moji glavi to proces, povezan z razmislekom in lovljenjem izrečenih ali pa neizrečenih pričakovanj moje okolice. Obdarovati pomeni znati slišati, opazovati, predvideti in seveda nazadnje ob pravem trenutku presenetiti. Razveseliti nekoga s tistim pravim darilom, pa ni nujno, da je materialno, mi prinese občutek notranjega zadovoljstva in povezanosti s tistim, ki ga obdarujem.

Zame so najlepša darila tista, ki se zgodijo izven nekega pričakovanega prazničnega okvira: tista, ki so podarjena kar tako, za lepši dan, ker ti tako čutiš, ali pa ker je nekdo, ki te ima rad, začutil, da ti mora to povedati v obliki ljubke kakteje v obliki srčka, ki se na tvoji mizi pojavi nekega turobnega novembrskega popoldneva.

Težava decembrskih obdarovanj je tudi v tem, da vse veselje, navdušenje in načrtovanje malce izzveni, saj se božični nagovor trgovcev prične že v drugi polovici oktobra. Bolj kot sama obdarovanja so zame pomembna srečanja s prijatelji, ki jih že dlje nisem videla in seveda čas, ki ga namenim sama sebi.

In včasih sama sebe obdarujem: pravzaprav so to majhne nagrade za kakšno dobro opravljeno delo, izpolnitev kakšne želje, ki jo že dolgo nosim v sebi. In občutek je seveda neverjetno prijeten.

Kateri je vaš najljubši praznik in kako ga najraje preživite?

Glede na kar dinamično življenje in različne bioritme, je zame praznik takrat, ko je cela družina skupaj. Seveda to običajno sovpade z dela prostimi dnevi v času praznikov ali pa s počitnicami. Kasni zajtrki, skupinski ogled kakšnega filma že dopoldne ob zakurjenem kaminu, zelo kasno kosilo, ki je skoraj že večerja in vonj po cimetovih polžkih, ki jih je spekla ena od hčera.

Kako ponavadi izročite darilo?

Običajno jih zavijam sama in se pri tem neskončno sproščam ter se igram z različnimi papirji, trakovi, figuricami, majhnimi papirnatimi oznakami z imeni … Najbolje mi gre takrat, ko moram improvizirati, ker mi je česa zmanjkalo. Pravi užitek je, ko si med delom že predstavljam pričakovanje nekoga, ki seveda ne bo vedel, kaj se skriva v lepo okrašeni škatlici in jo bo previdno odpiral … Ponavadi kakšna čisto običajna pozornost izpade čisto drugače, ker je lepo zavita in opremljena z osebnim sporočilom.

Če bi lahko podarjali vrednote, katere bi najpogosteje izbrali?

Ljubezen in prijateljstvo bi dala na prvi mesti, potem pa še spoštovanje in strpnost. Spoštovanje in strpnost sta nasploh vrednoti, ki ju v Sloveniji najbolj pogrešam.

Če bi si lahko zaželeli karkoli, kaj bi to bilo?

Več časa za stvari, ki me najbolj veselijo in jih najraje počnem. In pa več svobode! V vseh možnih smislih in interpretacijah.

Pa še ena želja obstaja, od lanskega oktobra. Če bi imela možnost, bi se poslovila od moje varuške, moje « druge mame », ki je zame skrbela v mojih najnežnejših letih. Moja „baki“ se je v visoki starosti poslovila oktobra lani, zaradi spleta nemogočih okoliščin moja želja seveda ostaja neizpolnjena. Rada bi jo še enkrat objela in ji povedala, kako zelo jo imam rada in kako zelo pomembno in nepozabljeno je vse, kar mi je dala in da bo vedno v mojih mislih.

Ali ob koncu leta naredite pregled ali kot rečemo – letno bilanco?

Ja, ozrem se v leto, ki mineva in se predvsem posvetim načrtom za prihodnost. Analiziram, kaj bi lahko storila drugače, poskušam predvideti, kaj se mi bo vse zgodilo v prihajajočem obdobju. Pa nisem čisto prepričana, da mi gredo napovedi najbolje od rok, saj me vedno znova preseneti kaj nenačrtovanega, nepričakovanega …

Kaj vam pomeni #drugdrugemudarilo?

Izjemna poteza oziroma akcija, želim si, da bi jo čimveč ljudi razumelo v smislu globljega pomena sobivanja in védenja, da smo povezani, da smo tukaj in zdaj, eden za drugega. Da je včasih dovolj biti blizu nekoga, občutiti bližino in vse, kar to prinaša: nisi sam, nekdo misli nate, za nekoga si najpomembnejši … In še, kako me bolijo in prizadenejo zgodbe, ki jih jih v zadnjem času prebiramo na družbenih omrežjih, zgodbe starejših, osamljenih, zapuščenih ljudi, ljudi, ki so odrinjeni na rob in ki jih sploh ne vidimo.

Podpiram akcijo in si želim, da bi postali bolj občutljivi – v smislu razumevanja, občutenja in videnja vsega tistega, kar je na prvi pogled očem skrito, nevidno, zamaskirano v predvidljivo pojavo pričakovanega. In za to zaveso običajnosti se skrivajo različne zgodbe in trenutki, ki velikokrat potrebujejo tisto, kar ponavadi najteže podarimo: sami sebe.


Sledite nam


RSS Ustavi se!

  • Ko se vse podre kot domine …
    Pred petimi leti, se mi je po ločitvi in dogovoru glede skrbništva sina, v zasebnem življenju ponovno nasmehnila sreča. Priznam, da nisem pričakovala, niti nisem iskala novega razmerja.
  • Pohvala da ljudem krila
    Letošnja akcija Ustavi se! je bila posvečena komunikaciji, ki je temelj kakovostnih odnosov. Velikokrat pozabljamo, kako pomemba je pri tem pohvala, zato so v Lidlu Slovenija interno nagradno aktivacijo zgradili okrog nje. Svoje zaposlene so povabili, da predlagajo sodelavke in sodelavce, ki skrbijo za dobro voljo v delovnem okolju in so vir pozitivne energije. Prejeli […]
  • Obljubili smo, da bodo prisluhnili, in smo.
    Vseslovenska javna pobuda Ustavi se!, ki je že tretje poletje opozarjala na posledice prehitrega tempa življenja, njihove vzroke in rešitve, se zaključuje. Letos so Slovence nagovorili s pozivoma: Ustavi se! … In povej. / In prisluhni. Tak slogan so izbrali, ker pogrešajo dvosmerno komunikacijo.
  • Manca Fekonja: Jazz me navdihuje in mi ustavi čas
    Manca Fekonja je stara 18 let in obiskuje 4. letnik gimnazije Ljubljana za Bežigradom. Že od malih nog je glasba njen način komuniciranja. To potrdijo tisti, ki jo poznajo in so skupaj z njo odraščali. Manca in glasba sta bila eno.
  • Na “ustavi se dnevu” v Celju
    V soboto smo se Dormeo Slovenija in ekipa Ustavi se! ustavili v Citycentru v Celju.