Pozno zvečer smo prispeli do glavnega trga v Figuerasu, kjer smo parkirali kombi na parkirišču ob parku in se namestili za spanje. Dva sta se odločila za kombi pri šoferju, dva zadaj, tako da sva midva z Vero rajši zavzela klopco v parku. Po napornem dnevu in obilni večerji smo vsi padli v zaslužen sen. Jutro je bilo vroče in zelo smo bili hvaležni senci dreves v parku za zaščito. Po zajtrku smo se odpravili na ogled muzeja umetnika Salvador Dalija.

Foto : bervaz

Že na daleč je nase opozorila opečnato rdeča fasada stavbe muzeja.  Kot človek velike skulpture v obliki jajc na strehi, so se bohotili po vsem robu ravne strehe. Vsebina muzeja nas je tako fascinirala, da sva se šele pozno popoldne odpravila proti Barceloni. Najin plan je bil, da prispeva do 18.00 do muzeja Pabla Picasa v Barceloni, kjer sva bila dogovorjena s prijatelji, pod velikim vprašajem.
Tudi tokrat so nama bili bogovi potovanja in štopanja naklonjeni, saj sva bila že ob 17.30 na recepciji Hostela Kabul na zelo znanem trgu v Barceloni. »Placa de Real«. Tam sva si rezervirala posteljo, odložila nahrbtnike in odhitela pred vhod muzeja Pablo Picaso, kjer smo bili dogovorjeni s prijatelji vsak dan ob 12.00 in/ali ob 18.00. Kdor pač prej pride. Izkazalo se je, da sva prva.

Ko sva prispela do stopnišča, ki vodi v vhod muzeja, sva se utrujena od poti in vročine najprej sedla na mrzlo stopnico in si prižgala cigareto. Ni naju motilo, da je morala množica turistov stopati mimo naju po strmih stopnicah, ki so vodile do vhoda v muzej. Že sva hotela obupati nad čakanjem najinih prijateljev, ki sta začela potovanje v Ljubljani, ob istem času kot midva; ko zagledava nižje na ulici dve utrujeni postavi, ki se z ogromnimi nahrbtniki prebijata med turisti, s karto v roki. Ko sta le dvignila poglede, da preverita ime ulice, so se nam srečali pogledi; samo še prešeren nasmeh in iskren objem dobrodošlice je sledil, saj so bile besede, ki bi opisale veselje ob snidenju, odveč.