Kakšno potovanje izbrati, da boste od njega imeli kar največ vi in vaši otroci?

Če radi komplicirate, če vas skrbi vsaka malenkost, če se težko prilagajate neznanim situacijam, če ste zelo zaščitniški do svojih otrok – potem si naredite uslugo – in zaboga, ne podajajte se na avanturistična popotovanja z otroki, ker ne bo niti vam niti njim v užitek. Torej, prva stvar, ki jo morate pred izbiro destinacije narediti: natočite si čistega vina in si priznajte, kakšen starš ste.

Starš tipa A (Kamor ponavadi sodijo vsi novopečeni starši, izjemam pa seveda vsaka čast.)

Vsi smo zaščitniški do svojih otrok, vendar so nekateri starši manj, drugi bolj flegmatični. Če ste, na primer, zaradi vročine svojega malčka v paniki in neznosnih skrbeh, če jokate, ko se vaš otrok udari, če ste zanj neprestano zaskrbljeni in na trnih – potem se odpravite na kakšno “družinsko” destinacijo. Odpravite se nekam, kjer veste, da imate blizu bolnišnico, ne odhajajte v države tretjega sveta, temveč se držite Slovenije ali zahodne Evrope, priporočljivo pa je, da si izberete hotele ali kampe, ki so prav posebej prilagojeni družinam z majhnimi otroki. Preverite ponudbo in kvaliteto še preden se odpravite, ker so z majhnim otrokom razna nepričakovana presenečenja vedno samo neljuba, saj starši ponavadi za nekaj časa izgubimo vsak smisel za “pustolovščine”. In pomnite, sedaj ko imate otroka, niste več isti človek kot prej, tistega človeka so ugrabili vesoljci in verjetno ga nikoli več ne bodo vrnili na Zemljo. Torej, ne vihajte nosu nad “all inclusive” hoteli ali hoteli s polnim penzionom, potrebovali boste vse udobje in praktičnost, ki ga ponujajo takšne dolgočasne družinske počitnice. Ker, verjemite mi, dolgčas je tisto, kar si starši tipa A pravzaprav želijo. Ne verjamete? Preberite naslednjo zgodbo.

Preden sem imela lastnega otroka, sem oboževala Hvar. Nočno življenje je razgibano in divje kamnite plaže so prelepe in odmaknjene od “civlizacije”. Ker sem se odpravljala na destinacijo, ki sem jo poznala že od prej, se mi je zdelo, da s štirimesečnim dojenčkom ne odhajam v neznano.

Po dolgi nočni vožnji je naša družinica izmučena prispela v mesto Hvar. Ah, ljubljeno mestece, ki diši po sivki. No, pa se je začelo! Apartma, ki sva ga rezervirala, je bil na fotografiji povsem drugačen kot v resnici – temačen, vroč, zatohel in umazan. Gremo drugam! Z vreščečim dojenčkom in neznosno vročino sva končno našla kletni apartma, vsaj hladno je bilo, lastnica nama je ponudila nesramno visoko ceno in naju s priprtimi očmi vsa oznojena opazovala. Dojenček je vreščal od lakote, znojila sem se od vročine in od nervoze. Lastnici seveda ni padlo na pamet, da mi ponudi prostor, kjer bi lahko otroka podojila, vedela je, da bo noro vreščanje lačnega dojenčka samo pripomoglo k res mastnemu turističnemu ulovu. In sva ostala, kljub naravnost oderuški ceni.

Potem se je začelo. Prelepe divje plaže na Paklenih otokih so klicale. Problem je bil le v tem, da so bile dosegljive samo s čolni. In ravno takrat so bili dnevi vetrovni in valovi visoki, na čolnih pa, seveda, niti enega rešilnega pasu. Otroka sva prenašala v lupinici, na ladji pa sem ga vzela iz lupinice in se mentalno pripravljala na to, kako bom končala v valovih z dojenčkom v rokah visoko nad glavo. Medtem ko je bilo zibanje na morju ostalim turistom v zabavo, je bilo meni in mojemu možu v nepopisno grozo in trpljenje. S tresočimi koraki sva se naposled le izkrcala, plaža je bila daleč, midva pa otovorjena kot dve muli. Sonce je pripekalo, sence pa nikjer. Ves kolikor toliko dostopen teren je bil že zaseden, skale pa niso ravno priporočljiv prostor za dojenčka. Le kam bova postavila napihljiv bazenček? Pa senčnik? Pa pleničke, pa obroč, pa igračke, pa klobučke, pa sončne kreme …?

Po tlaki na plaži pa izhod v mesto. Z vozičkom. Sestradana! Dojenček joka, kriči, glas ima močan po očku, znanci in prijatelji so ga “ljubeče” poimenovali motorna žaga. Mesto je polno turistov, tako polno, da nama je uganka, kako se sploh lahko prebijava skozi gnečo ulicah, vendar se zaradi glasnega vreščanja ljudje pred vozičkom umikajo, bežijo, počutim se kot Mojzes pred katerim se je razprlo morje. Lačna sva, običajno mali v vozičku zaspi, danes pa kot zakleto ne, in tuli, tuli in s takšnim seveda na moreva v restavracijo. Sprehajava se do enajstih, ko ga spanec končno premaga. Uspe nama najti zanikrno restavracijo, ki je še prazna in kjer še vedno strežejo večerjo. Naročiva vino (zaradi dojenja lahko popijem samo nekaj požirkov) in ribe, za mizo sediva kot na trnih in vsakič, ko natakar zaropota s krožniki ali jedilnim priborom, prestrašeno poskočiva. Tistega leta sva veliko pred planiranim koncem dopusta pobegnila nazaj domov. Utrujena in živčni razvalini!

Starš tipa B (Starši, ki že imajo več kot enega otroka ali pa imajo srečo in so po naravi bolj “flegmatični”)

Nadaljevanje članka si preberite tu.