fbpx

Mokatam

Potopisi

Upanje v getu pozabljenih

Mokatam, upanje v getu pozabljenih

Besedilo in fotografije: Nikola Klašnja

Smrad se je prebijal skozi zaprta okna našega avtobusa. Smrad in kričanje. Nekateri člani naše skupine so verjetno s strahom pričakovali trenutek, ko bo proti njihovemu oknu poletel kamen ali kos pločevine. 

Vendar se ni zgodilo nič takega. Avtobus se je zlagoma prebijal skozi blatne in ozke ulice mimo okostij nedokončanih hiš, ogromnih kupov smeti ter skupinic ljudi zamazanih lic, ki so stikali med odpadki. Šele ko se nam je na vrhu hriba Mokatam odprl širok razgled na naselje pod njim, smo se zavedli velikanskosti ogromnega geta, zgrajenega na gorah smeti.

Več na svet in ljudje


Sledite nam


RSS Ustavi se!

  • Ko gozd zapolni praznino
    Poslušam, ko ne vem, kam. In grem tja, kjer je moja duša doma. Vprašam in slišim. In vem, kaj mi povedati ima, narava. Znova in znova. Pojdi v gozd. Bodi, kot da nisi nič. Šele prazen lahko postaneš spet poln in šele praznina naredi prostor zate, pravega tebe.
  • Obstaja naravni talent za komunikacijo ali se tega naučimo?
    Komuniciranje je del našega vsakdana. Ne moremo ne komunicirati. Vse, kar počnemo, je komunikacija.
  • Alarm in srčni reset
    Kip sem. Okamenela. Kaj se dogaja?! Ne morem se premikati! Kot bi bila ujeta pod največjo skalo, kar sem jih kdaj videla. Sanjam z odprtimi očmi? Ne, tu sem, budna, a brez moči.
  • Skozi oči življenja
    Budilka me kljub močnemu zvonjenju ni več spravila iz postelje. Glava je delala na polno, ampak telo ni več ubogalo, ni več delalo. Kapitulirala sem.
  • Kaj vse sem zaradi ne ljubezni in pretepanja doživel
    Moje življenje v otroštvu je bilo, kot je povedal psihoterapevt, povsem uničeno.