Potovanje po Kitajski je za nami; od Hong Konga do Pekinga, 46 dni, 20 hotelov, tisoče kilometrov z avtobusi in vlaki. Potovali smo po Kitajski in nekaj iskali, ne vem kaj, vem pa, da tega nismo našli.

Kitajsko zapuščam ravnodušen. Nisem razočaran, nisem veliko pričakoval, je pa izkupiček od Kitajske precej manjši od vloženega truda. Saj pogled na pande me je raznežil, vožnja čez Tibetansko planoto mi je pognala strah v kosti, tisoče glinenih vojščakov v Xianu me je navdušilo in Kitajski zid mi je vzel dih. A vendar sem nekaj pogrešal. Morda odnos, kakršnikoli odnos z domačini, s Kitajci. Nič. Nobenega pravega stika. Nihče nas ni vprašal »Hello, where are you from?« ali »Hi, how are you?«. V vseh Azijskih deželah, ki smo jih prepotovali, so nas to nenehno vpraševali. Zanimalo jih je od kod prihajamo, kdo smo, kam gremo, če nam je njihova dežela všeč. Kitajcev nismo zanimali. No, saj če živiš v državi s tisoč petsto milijoni ljudi, ti je res lahko malo mar za štiri popotnike, ki povrhu niti ne razumejo tvojega jezika. A vseeno, pristen odnos z ljudmi, predvsem tistimi izven uhojenih turističnih poti, je najboljši način spoznavanja dežele in to smo na Kitajskem pogrešali.

Pred enim mesecem, sem napisal »Pustimo torej Kitajski še kak mesec, takrat bomo lažje ocenili kako nam je všeč«. Če se sedaj vprašamo tako, kot smo se po potovanju po Indiji:

Nam je bila Kitajska všeč? Niti ne.
Bi se še vrnili? Ne.

Spoznavati različne dežele, se na njih navezati in jih imeti rad, je podobno kot pri spoznavanju ljudi. Nekaterih pač ne moreš vzljubiti, pa če se še tako trudiš. Poskušaš jih spoznati in sprejeti, a enostavno ne gre in sploh ne veš, zakaj ti niso všeč. Kitajska je pač tak tip. Nikakor pa nam ni žal, da smo jo obiskali, le »ujeli« se nismo, to je vse.

Še zadnje fotografije Kitajske:

Na Kitajskem nismo uspeli najti skupnega jezika.

Največje mestno obzidje na svetu, Xian.

Osem tisoč glinenih vojakov straži cesarjevo grobnico v Xianu.

Vojaki pred grobnico Mao Zedonga niso glineni, a so nepremični.