fbpx

Potopis: Anglija, Škotska

Potopisi

Popotovanje od Londona do Škotske, Anglije, Walesa.

Potovanje iz Londona do severa Škotske, otok Skye, otok Kyntire, Wales, Cornwall, Devon.

London: uporabila nisva niti enega od javnih prevozov. Od hotela, ki je bil od centra oddaljen 4 km, sva vse prehodila peš. Tisti dan 12.6.2010 se je dogajalo marsikaj: ujela naju je množica res visoke angleške družbe in kasneje sva ugotovila, da sva se znašla prav tik po zaključku praznovanja kraljičinega rojstnega dne, ko so ljudje zapuščali prizorišče. Toliko smetane na kupu še nisem videla. Svojevrsten okus za modo je sloves Angležev – tudi visoka družba si privošči noge obarvane s kremo za toniranje (beri vidni madeži po nogah), strgane nogavice, nametani kosi čudnih vrst oblačil… Pa klobuki, ki niso manjkali na nobeni od gospodičen in gospeh.
Druga stvar, ki sva ji bila priča, je bil sprevod golih kolesarjev, ki so protestirali proti onesnaževanju. Vsaj 1000 jih je bilo. Moški, ženske. Čisto goli, ali zgolj pobarvani. In niti ni bilo prav toplo, kakšnih 19 stopinj je bilo tisti popoldan.

Povratek nazaj v hotel, ki je bil v predelu Peckham, ki je bolj črnski predel kot kaj drugega, je bil skoraj malce srhljiv, a nihče nama ni hotel nič. Treba se je bilo samo navaditi, da so ljudje bolj barviti in ne samo beli, in že sva odhitela v pub, kjer sva si ogledala tekmo Anglija-ZDA. Doživetje svoje vrste- gledati Angleže, ki so nezadovoljno spremljali igranje svoje ekipe. Midva pa zadovoljna nad rezultatom 1:1, jasno!

Edinburgh, kot bi se vrnila v domač kraj. Edinburgh je zame najlepša evropska prestolnica sploh. Neskončno zelena in mirna. Prečudovito mesto, ki te sprejme, kot bi tukaj že dolgo živel. Prijetno hladno po nedavni slovenski vročini je potepanje po mestu užitek. Znani predeli kot bi jedel slastno torto. Vsa dolga vožnja je bila pozabljena. Spet se je povrnil spomin na angleške-škotske zajtrke: jajca, slanina, fižol, paradižnik. toast, maslo in marmelada: kar naju je spremljalo do konca poti. Dobra jutranja popotnica za popotniške dolge dni.
Sever Škotske je pravljica. Je čarobna skrinjica, iz katere padajo zakladi. Grad, osamljen na griču, včasih spremenjen v razvaline, včasih bolj ohranjen. Pašniki. Krave. Konji. Ovce. Jezera. Morje. Sonce. Vasice, kot bi si jih sama zamislila za kakšen skrivnosten roman. Ljudje, ki jim prijaznost ni tuja.

V Thursu sva pozno ponoči čakala, da bo sonce končno zašlo. Spustilo se je globoko v morje, a svetloba je ostala. Tema se ni spustila od nikoder. Bil je zgolj mrak. Lahko bi bral knjigo.
Seveda sva si tokrat morala ogledati tudi destilarno. Izbrala sva Glenfiddich, ki je bila ob poti. Ogled sam je popolnoma zastonj. Vodička je krasna, dobiš popolno sliko proizvodnje viskija. Na koncu seveda poskušanje treh različnih let viskija. In jasno- kupila sva tudi končni izdelek, bil bi greh, če ga ne bi!

Mimo prekrasnega mesteca Ullapool, ki leži ob morju, sva se podala na otok Skye. Najbolj znan in najlažji je dostop nanj. Ni potrebno iti na trajekt, zato ni dodatnih stroškov. Ovit v meglico in pršenje rahlega dežja je bil ob večerni vožnji ne preveč prijeten. Morda zato ni pustil tistega najlepšega vtisa, kakršnega sva pričakovala. Glavno mestece Portree je znano tudi iz Travel Chanella, barvite hišice ob obali- a naju nekako ni najbolj prepričal. Precej več je bilo lepših in bolj skrivnostnih krajev.

Eden teh je prišel takoj naslednji dan, ko sva šla še na enega izmed otokov- otok Kintyre- poznate pesem Paula McCartneya Mull of Kintyre?

Ta otok ni razočaral, pa čeprav je po njem voziti prava poslastica. Kilometri cest z t.i. passing place-i, kjer nikoli ne veš, ali boš srečal nasproti vozeči avtomobil ali ne. Glavno mesto je Cambeltown, midva pa sva spala v vasici Carradale. Še lepša je bila naslednji dan vasica Skipness z gradom in pokopališčem (ta grad še celo lahko vidite brezplačno!). Vasica po mojem okusu. Trgovina v poštnem uradu in to je vse, kar od potrošništva dobite.

Konec Škotske

Prva noč v Angliji, v mestu Carlisle, zaspano mestece, ki pa podnevi oživi s številnimi trgovinami.

Nadaljujeva v Wales, ki bi ga, če bi to prej vedela, lahko z lahkoto spustila. Ni naredil ne vem kakšnega vtisa ali pa sva si vzela premalo časa. Spala sva v mestu Llangefni. Valižani še vedno uporabljajo valižanski jezik, ki ga ne razumeš, zato se počutiš tako kot so se najbrž Angleži, ko so poslušali najino slovenščino.

A na poti je bil tudi Liverpool. Neverjetno mesto, ki me je takoj prevzelo. V Albert Dock, v katerem je muzej Beatlov in Liverpool Eye- oboje sva z užitkom pohrustala. V Liverpoolu se ne moreš niti izgubiti, vse je zelo dobro označeno. Je milijon trgovin, je prava šoping meka, a vse je nevsiljivo in prijetno. 

Od Walesa k Cornwallu. Tu sem našla tisto, kar sem vse življenje samo iskala. Mestece Bude. Peščene plaže, bazen vkopan v skalovje, prepadne čeri-klifi, pašniki, po katerih se sprehajaš bos, vonj Atlantika. Moje mesto, moje sanje.

Torquay v Devonu. Angleška riviera. Tukaj hodijo Angleži na svoj dopust. Marsikaj se tu dogaja. Ogromno je zabaviščnih parkov, zabave za otroke. Midva sva si ogledala muzej, v katerem se znajdeš v viktorijanskih časih. In obiskala sva Living coast, kjer so doma pingvini in tjulni ter race in ptiči.

Za konec Stonehenge – Ko so odprli Stonehenge, smo vsi obiskovalci čakali ob cesti do treh popoldan. Spala sva poleg avta na travniku. In si ga ogledala, sončni vzhod.. Mene je fasciniral. No ja, kakorkoli že, tu je 20.junija od večera naprej več kot 20.000 ljudi čakalo na sončni vzhod. Midva pa sva bila po neverjetnem naključju spet priča malemu čudežu. Kot že vso pot. Vse je potekalo po načrtih. Nikjer se ni zalomilo. V Walesu naju je ustavil policaj- vozila sva mnogo prehitro (180km na uro, prazna avtocesta-potem pa voziš vsepovsod, a ne?)- a on je samo rekel, da je mož slab voznik (v tistem vijuganju je našel krasen izgovor!) – in naju izpustil.

Videla sva mnoge kraje, ovite v skrivnost preteklosti in bila priča dihu sedanjosti. Stadion Wembley- dosežek tega časa in gradovi- dosežki preteklega. Kontrasti narave. In za konec- Angleži in Škoti na svoje klopi vdelujejo spominske plošče. In na eni izmed teh, v Torquayu piše:

WHAT IS LIFE IF FULL OF CARE
WE HAVE NO TIME TO STAND AND STARE.


Sledite nam


RSS Ustavi se!

  • Ko se vse podre kot domine …
    Pred petimi leti, se mi je po ločitvi in dogovoru glede skrbništva sina, v zasebnem življenju ponovno nasmehnila sreča. Priznam, da nisem pričakovala, niti nisem iskala novega razmerja.
  • Pohvala da ljudem krila
    Letošnja akcija Ustavi se! je bila posvečena komunikaciji, ki je temelj kakovostnih odnosov. Velikokrat pozabljamo, kako pomemba je pri tem pohvala, zato so v Lidlu Slovenija interno nagradno aktivacijo zgradili okrog nje. Svoje zaposlene so povabili, da predlagajo sodelavke in sodelavce, ki skrbijo za dobro voljo v delovnem okolju in so vir pozitivne energije. Prejeli […]
  • Obljubili smo, da bodo prisluhnili, in smo.
    Vseslovenska javna pobuda Ustavi se!, ki je že tretje poletje opozarjala na posledice prehitrega tempa življenja, njihove vzroke in rešitve, se zaključuje. Letos so Slovence nagovorili s pozivoma: Ustavi se! … In povej. / In prisluhni. Tak slogan so izbrali, ker pogrešajo dvosmerno komunikacijo.
  • Manca Fekonja: Jazz me navdihuje in mi ustavi čas
    Manca Fekonja je stara 18 let in obiskuje 4. letnik gimnazije Ljubljana za Bežigradom. Že od malih nog je glasba njen način komuniciranja. To potrdijo tisti, ki jo poznajo in so skupaj z njo odraščali. Manca in glasba sta bila eno.
  • Na “ustavi se dnevu” v Celju
    V soboto smo se Dormeo Slovenija in ekipa Ustavi se! ustavili v Citycentru v Celju.