Moj gostitelj je bil Hrvoje, prijeten Slavonec, s katerim sem prebil nekaj prijetnih dni na Rabu. Srečala sva se v tujini in kmalu ugotovila, da nama je potapljanje skupen hobi. Rab je bil torej izhodišče najinih potepanj, Goli otok pa pogosto najin cilj. S potapljaš kim centrom Moby Dick sva uresnič ila svoje želje. Najin prvi potop na Golem otoku sva opravila na lokaciji Macinj. Zasidrali smo se v bližini čeri, ki se spusti do globine dvajset metrov in z ene strani omejuje prehod širok približno deset metrov. Na drugi strani prehoda je stena otoka. Med potopi nama je družbo delala še simpatična Sabina. Najprej smo obplavali čer, potem pa sva se odpravila do stene. Mladen, vodja potapljaškega centra, me je opozoril, da se tu približno na osemnajstih metrih nahaja dovolj velika luknja, iz katere se odpre lep pogled na ambient zunaj luknje, poleg tega pa si pot v luknjo utre svetloba tudi z druge strani. Ko smo prispeli do luknje, sem jaz zaplaval v luknjo, pri tem pa sem maksimalno pazil, da nisem s plavutmi skalil vode. Potem sem se obrnil navzven, pripravil fotoaparat in bliskavke ter pokazal Sabini, da zaplava proti luknji. Med njenim raziskovanjem sem na filmski trak skušal ujeti nekaj teh trenutkov. Čas je bil za počitek, ki smo ga preživeli na obali. Pravzaprav nismo počivali, saj smo bili vsi prvič na tem, za mnoge, peklenskem otoku. Nekoliko ironično obiskovalca pozdravi napis „Welcome on Goli otok, tourist office“. Najprej smo si ogledali večjo zgradbo, v kateri so očitno bile pisarne vodje zaporov in tistih nekaj oficirjev, ki so s svojimi idejami vzpodbujali in nadzorovali trpinčenje zapornikov. Danes so vsi ti prostori seveda v razsutem stanju. V bližini so bile delavnice, kjer so zaporniki izdelovali različne stvari. Predvsem so menda izdelovali ploščice in opeko, zelo pogosto pa so jih silili k fizično napornemu delu, ki ni imelo nobene koristi. Razen seveda prevzgojiti zapornike in jih odvaditi od njihovega samostojnega razmišljanja, ki je bilo državi škodljivo. Nebo brez oblaka in opoldanska vročina sta samo omogočali slutnjo, kako so ta pekel prenašali zaporniki.
