fbpx

Prazniki: Sprostitev ali stres

Decembrska

Življenje je kot etapni tek na zelo dolge proge. Daleč pridemo samo z zmernim tempom. Vmes pa nujno potrebujemo še počitek v raznih oblikah. Se zavedamo tega?

Zapiski moji plani in nacrti

Nekoč je živel mladi gozdar. Ko je nastopil prvo službo, se je želel še posebej izkazati. Že prvi dan je posekal kar 17 dreves. Mojster je bil zadovoljen. Pohvalil ga je in spodbudil, naj tako nadaljuje. Mladenič si je navdušen zadal, da bo naslednji dan naredil še več. Res je drugi dan delal še bolj zagnano in posekal 15 dreves. Tretji dan se je trudil še bolj in posekal 10 dreves. Sedmi dan je kljub strašnim naporom posekal le dve drevesi.

Obupan je šel do mojstra in potožil: »Zelo se trudim, pa komaj posekam dve drevesi.« Mojster ga je mirno vprašal: »Kdaj si nazadnje nabrusil sekiro?« Mladenič je odgovoril: »Nikoli, zaradi sekanja nisem imel časa.«

Pomembna vloga počitka, igre in ljubezni

Zadovoljno in uspešno življenje lahko živimo samo, če naš urnik poleg dela v zadostni meri zajema tudi brušenje sekire. Brušenje vidim kot prispodobo za počitek, igro in ljubezen. Prepričanje, da samo delo nekaj šteje, je zmotno in škodljivo.

Življenje je kot etapni tek na zelo dolge proge. Daleč pridemo samo z zmernim tempom. Vmes pa nujno potrebujemo še počitek v raznih oblikah. Tako spanec kot dnevni počitek pa tedenski odmor in letne počitnice.

Pogosto slišimo izraz ‘aktivne počitnice’. V psihološkem smislu to ne obstaja. Ali je oseba aktivna ali pa počiva. To sta dva bistveno različna načina preživljanja časa.

Telo in naš psihološki aparat po naporu nujno potrebujeta počitek za regeneracijo. Podobno kot počitek je pomembna tudi zabava. Kliente pogosto vprašam: »Kdaj si se nazadnje imel res fino? Kdaj si nazadnje samo užival in se od srca smejal?« In potem dolgo razmišljajo …

Ko počnemo nekaj, pri čemer uživamo, se dogajajo pomembni psihološki procesi. Takrat se recimo aktivirajo tisti deli nas, kjer se skriva življenjski elan, veselje do življenja, spontanost, kreativnost itd. Takrat se brusi sekira. Podobno je s časom, ki ga preživimo z bližnjimi. Ne z vsemi sorodniki, ampak tistimi, ki jih imamo radi, tistimi, ki nas sprejemajo take kot smo, s katerimi smo lahko popolnoma iskreni in predvsem, s katerimi se prijetno počutimo. Takrat se krepijo korenine naše povezanosti z družbo, s svetom, naše varnosti.

S kakšnimi občutki pričakuješ praznike?

Predstavljam si, da so naši predniki med prazniki odložili delo in obveznosti, se nekoliko poveselili in podružili z bližnjimi, si kaj dobrega privoščili, predvsem pa veliko poležavali.

In se sprašujem, od kod se je v zadnjih letih pojavilo toliko prazničnih obveznosti?

Kdo ima korist od naših preštevilnih prazničnih obveznosti? Pridejo kar trije sveti možje, Miklavž, Božiček in še Dedek Mraz. Pa številni nakupi in obdarovanja. Organizacija in obiski vsaj osmih zabav. Pa ideje, da je potrebno med prazniki odpotovati na eksotično lokacijo. Temu lahko prištejemo skrb za družino. Otroci takrat niso v šoli, mož nima kosila v službi. To breme največkrat prevzamejo ženske. Skratka, hitro se lahko zgodi, da prazniki postanejo celo bolj stresni kot delo.

S kakšnimi občutki ti, spoštovani bralec, pričakuješ prihajajoče praznike? Se praznikov veseliš, ti je vseeno ali pa jih pričakuješ z odporom?

Na praznike naj bo urnik prazen

Bistvo praznika je bilo tisočletja v tem, da je takrat urnik prazen. S ciljem, da se dobro spočijemo in poveselimo. To je tudi natančno to, kar naš psihofizični sistem potrebuje.

V zadnjih letih smo nehote sprejeli številne praznične obveznosti: moramo to, moram ono, moram tisto. Praznični urnik lahko spraznimo tako, da se vprašamo, katere praznične zadeve spadajo v kategorijo v ‘moram’, katere pa v kategorijo ‘hočem’? Bistvo praznikov je ravno v tem, da nič ne moram. Takrat je pomembno samo kaj hočem. Včasih za kakšno stvar ni jasno ali moram ali hočem. Recimo obiskati in obdarovati znanca. V smislu: »Joj, lani je on prišel na mojo zabavo, letos pa bi morala jaz vrniti obisk«. Tako dilemo lahko rešimo tako, da si odgovorimo kako pomembna nam je ta oseba. Če nam je oseba pomembna in blizu, ji običajno to hočemo tudi pokazati. To lahko naredimo tako, da ali obiščemo njeno zabavo ali pa se opravičimo in ob tem poudarimo, da smo hvaležni za povabilo ter da nam je oseba draga. Če pa nam ta oseba ni blizu, je normalno, da nam za njeno mnenje ni veliko mar in brez slabe vesti rečemo: ne hvala.

Slaba vest

Prav to slabo vest bi rad še posebej naslovil.

Tisti, ki dobro služijo z našo praznično mrzlico, spretno igrajo na naše globoke stare psihološke vzorce. Iz naše kmečke zgodovine izhajajo vrednote: solidarnost, povezanost skupnosti, skromnost, ustrežljivost itd. To so pozitivne vrednote, ki pa so imele 100 let nazaj v naši družbi drugačno funkcijo kot danes.

Takrat je bilo nujno biti solidaren z vsemi člani skupnosti. Skupnosti so bile majhne in če posameznik ne bi pokazal solidarnosti, bi ga preostali člani izločili oziroma ne bi pokazali solidarnosti, ko bi imel sam težave. Danes je družba organizirana drugače. Poznamo več ljudi, s katerimi pa vezi niso tako močne.

Zato danes ni več ustrezno, da smo enako solidarni in enako ustrežljivi do vseh. Nič hudega ni, če nas kdo izven kroga naših najbližjih ne mara. Celo več. V življenju odraslega človeka, ki izraža svoje mnenje in ščiti svoje meje, je normalno, da ga nekateri posamezniki ne marajo. Ga mogoče celo prezirajo. To je ilustracija, kako so lahko stara nezavedna prepričanja, npr. da nas morajo imeti vsi radi, danes škodljiva.

Številne praznične obveznosti pogosto izhajajo prav tega iz prepričanja. In tako se lahko zgodi, da smo po praznikih bolj utrujeni kot pred njimi. Za razliko od starih časov, je danes bolj ustrezno, da poskrbimo za svoje počutje, da povemo, kaj si želimo ter to tudi uveljavimo. Pa da rečemo ‘ne hvala’, kadar česa ne želimo ter da ločimo kdo nam je pomemben kdo pa pač ne.

Dobri prazniki imajo dvojno korist – doživljamo jih kot prijetne, ker počivamo, počnemo zabavne aktivnosti in preživljamo čas z bližnjimi. Hkrati pa se še sekira brusi, in to kar sama od sebe. Samo vzdrževana sekira bo dobro služila.

Dobesedno mirne in vesele praznike želim.

Zapisal: Uroš Drčić, psihoterapevt


Sledite nam


RSS Ustavi se!

  • Ko se vse podre kot domine …
    Pred petimi leti, se mi je po ločitvi in dogovoru glede skrbništva sina, v zasebnem življenju ponovno nasmehnila sreča. Priznam, da nisem pričakovala, niti nisem iskala novega razmerja.
  • Pohvala da ljudem krila
    Letošnja akcija Ustavi se! je bila posvečena komunikaciji, ki je temelj kakovostnih odnosov. Velikokrat pozabljamo, kako pomemba je pri tem pohvala, zato so v Lidlu Slovenija interno nagradno aktivacijo zgradili okrog nje. Svoje zaposlene so povabili, da predlagajo sodelavke in sodelavce, ki skrbijo za dobro voljo v delovnem okolju in so vir pozitivne energije. Prejeli […]
  • Obljubili smo, da bodo prisluhnili, in smo.
    Vseslovenska javna pobuda Ustavi se!, ki je že tretje poletje opozarjala na posledice prehitrega tempa življenja, njihove vzroke in rešitve, se zaključuje. Letos so Slovence nagovorili s pozivoma: Ustavi se! … In povej. / In prisluhni. Tak slogan so izbrali, ker pogrešajo dvosmerno komunikacijo.
  • Manca Fekonja: Jazz me navdihuje in mi ustavi čas
    Manca Fekonja je stara 18 let in obiskuje 4. letnik gimnazije Ljubljana za Bežigradom. Že od malih nog je glasba njen način komuniciranja. To potrdijo tisti, ki jo poznajo in so skupaj z njo odraščali. Manca in glasba sta bila eno.
  • Na “ustavi se dnevu” v Celju
    V soboto smo se Dormeo Slovenija in ekipa Ustavi se! ustavili v Citycentru v Celju.