Nežna roka me je počasi želela zbuditi, tresoč mojo ramo. Ravno sem se počasi prebujal, ko se je kombi ustavil. Z leve strani klopi sem vzel svoj nahrbtnik, se poslovil z »čao« in »gracie« in že sva z Vero stala na cesti…avtocesti se izkaže, saj je bil še mrak. Jutro še ni zvabilo sonca, tako da se je zelo slabo videlo, vendar je bilo jasno, da sva v zelo nezavidljivem položaju. 
Najin »čebular« naju je namreč odložil na razpotju dveh prometnic pred Genovo; ena cesta je vodila v tunel proti Milanu, druga pa čisto ob morju, na zelo strmem pobočju do Genove in naprej proti Monte Carlu. Kjer sva stala, ni bilo mogoče ustaviti avtomobila, saj je bil to z belo porisan trikotnik, kot zebra. Torej v tunel ne moreva, kjer stojiva ne moreva računati na štop; se pravi nama preostane samo še peš hoja po zelo ozkem prostoru med ograjo, koncem ceste in prepadom v morje. Mimo naju so švigali tovornjaki, ki so povzročali tako močan veter, da naju je kar premetavalo levo in desno. Včasih sva dobila tudi niti ne nežno, sigurna pa nezasluženo klofuto s kakšnim kosom cerade, ki je malomarno visel s kasona mimoidočega kamiona. Kmalu sva opazila smerokaz, ki naju je malo pomiril. Pisalo je namreč, da je do Genove »samo« še 8 kilometrov, kar pomeni, da bo najin adrenalinski sprehod še kar trajal. Na srečo se je po približno pol ure na desni pojavil odstavni kotiček z SOS telefonom, ki nama je omogočil vsaj malo oddiha. Čeprav so avtomobili in tovornjaki mimo vozili z kar veliko hitrostjo, sva kljub temu iztegnila palec, upajoč na srečo. 
Ni se nama ravno vračalo na ozek pas med ograjo in prepadom za nadaljnjih 7 km. Ampak, ker nihče ni ustavil, tudi če je žele, ni mogel zaradi pomanjkanja prostora, sva se odpravila kar naprej peš. V želji da čim prej prideva do položaja na cesti, kjer bova lahko nemoteno naprej opravljala svoji »dejavnost«: štopanje do Barcelone.
