Na tulipane so bili Nizozemci nori že v 17. stoletju, ki je deželo nekaj let pretresala celo “tulipanomanija”. Ljudje so takrat ogromno denarja zapravljali za čebulice tulipanov. Srednji sloj je začutil priložnost za zaslužek in nekaj časa jim je šlo dobro – v enem letu je bilo mogoče ogromno zaslužiti.
Veliko ljudi je celo prodajalo družinske dragulje, živino, hiše in posestva, da bi lahko trgovali s čebulicami, ki so dosegale rekordne cene. A s špekulacijami so šli predaleč, povpraševanje se je zmanjšalo, nastala je panika in leta 1637 je trgovina s čebulicami “padla”, tisoči pa so ostali uničeni in brez vsega.
“Najlepši pomladni vrt na svetu”, kot slavo pojejo Keukenhofu, je le pol ure stran od Amsterdama. Park je razdeljen na dva dela: pravi parkovni del, kjer so urejene poti za obiskovalce, in večji “njivski del”, kjer so ogromne preproge predvsem tulipanov in hijacint. Keukenhof je odprt le dva meseca na leto, ko zacvetijo milijoni čebulnic, med katerimi je največ tulipanov, skoraj toliko pa hijacint in narcis. Najboljši čas za obisk naj bi bil po mnenju poznavalcev sredi aprila. Vsako leto v parku posadijo sedem milijonov čebulnic, ki jih dobavi približno 90 tako imenovanih “dvornih dobaviteljev”. Letno posejejo tudi osem ton trave, ki je spomladi več kot vzorno postrižena. Ime Keukehhof (“kuhinjsko dvorišče) so začeli uporabljati v 15, stoletju, ko je zemljišče, kjer je danes park, pripadalo grofici Jacobi van Beiren. Takrat so tu lovili in nabirali zelišča. Leta 1850 je načrt za park okoli gradu Keukenhof naredil krajinski arhitekt Zocher iz Haarlema. Skoraj stoletje pozneje, leta 1949, so vzgojitelji in izvozniki čebulnic dobili idejo, da bi imeli park, ki bi bil izložba na Nizozemskem tako močne industrije čebulnic. Vsako leto v parku proizvajalci čebulnic tako predstavijo nove ideje za ureditev vrtov.
Pat: “Ne, NL je tako krasna dežela, da je škoda zabivati cajt in pozornost v kofišopih, po mojem. Sex muzej meni ni bil zanimiv. Mi je bilo bolj zanimivo iti po rdeči četrti, pa v Rijks museum, pa Van Goghov, pa po cerkvah, pa vseh ulicah… do hiše ane Frank smo prišli, samo je bila vrsta… toliko kar se tiče Amsterdama… Tista vasica, ki jo omenjaš, je bila Sasnse Schans? Ko meljejo kakavova zrna, diši prov po čokoladi, ko so mleli arašidove, pa po arašid. maslu.”
