Temu lahko rečemo tudi ljudsko izročilo, ki se odraža v različnih običajih, denimo v obliki folklore in plesa, narodnih pesmi, iger, druženj, praznikov in še česa. V Sloveniji poznamo domače tradicionalne praznike in praznike, ki izhajajo iz drugih dežel. Te šege in navade, ki jih ohranjajo posamezniki in društva, so dediščina različnih zgodovinskih obdobij na Slovenskem in že stoletja sooblikujejo ter usmerjajo življenje skupnosti.
Številne so v sodobnem času že privzele nove oblike in vsebine, a še vedno pomenijo gradnjo mostu med generacijami, med starim in mladim rodom, med dediščino preteklosti in doto prihodnosti.
Korenine prastarih šeg, tistih, ki so pred tisočletji družile Evropo, so vidne tudi na slovenskih tleh, obenem pa so dokaz, da je bila Evropa že od nekdaj skupen jezikovni in kulturni prostor, iz katere je izšla vrsta šeg v podobnih oblikah – od preganjanja zime do rojstva pomladi in kresovanja.
Brez zgodovine in tradicije tudi prihodnosti ni
Kot pravijo etnologi, je ljudsko izročilo pravzaprav kulturna dediščina ljudstva, ki jo sestavljajo gmotna, družbena in duhovna kultura. Kot tradicijo lahko opredelimo vse, kar se v življenju skupin in posameznikov s prenosom skozi čas ohranja in ustali v daljšem časovnem obdobju.
S kmečkim poreklom, ki ga razumejo tudi urbani in mladi
Do konca 50-ih let minulega stoletja je bila glavnina ljudskega izročila in običajev vezanih na večinsko kmečko poreklo prebivalstva, meščanstva je bilo namreč bistveno manj, plemstva pa le za vzorec. Podoba je danes drugačna, hitra urbanizacija je spremenila marsikaj, tudi odnose v družbi, a nekaj je ostalo enako in to je izhajanje iz iste tradicije in kulturnega prostora, česar tudi vdor tujih navad in šeg k nam (denimo valentinovo in haloween oziroma noč čarovnic) še ni uspel izriniti.
V ljudskem izročilu se zlahka opazi improvizacijsko ustvarjanje, spontanost, ki izhaja iz nezavedne in nešolane ustvarjalnosti. Znani etnolog prof. dr. Janez Bogataj je ob številnih priložnostih povedal, da ga še vedno najbolj preseneča, čeprav to področje raziskuje že dolgo, pestrost in različnost običajev in navad po slovenskih pokrajinah, kar se mu zdi zelo pozitivno.
Šege so tesno povezane z ljudmi in naravo, so del kulturne dediščine narodov in imajo simboličen pomen, medtem ko so navade del človekovega življenja in so dejanja, ki jih ponavljamo ter ustvarjamo.
Ko se simbolna vsebina izgubi, ostane zgolj navada, ki ni nujno obvezujoča. Za primer si lahko vzamemo pravkar minulo Martinovo, za katerega ljudski rek pravi, da je ‘jesenski pust’. Martinovo, ki smo ga praznovali 11. novembra, simbolično zaključuje jesensko delo v vinogradih in je pri nas splošno priljubljen praznik, saj je povezan z vinom (kot vemo, se v dneh okoli Martinovega mošt spremeni v vino).
Tradicionalna pot od Litije do Čateža
Veliko običajev je vezanih na praznične dni
Kot pravijo raziskovalci ljudskega izročila in kulturne dediščine, bi lahko razdelili ljudske običaje oziroma izročilo nasploh na tri dele; na šege in navade življenjskega kroga; na šege, ki izhajajo iz vsakodnevnega dela v določeni regiji; in na šege ter navade, povezane s prazničnimi časi oziroma na prehodih letnih obdobij.
Kar se tiče prvega, torej življenjskega kroga, so se med generacijami (zlasti na kmetijah) prenašale iz roda v rod določene šege in navade ob rojstvu, poroki in smrti posameznika. Šege ob delu so zaznamovala velika letna poljska opravila od junija do septembra, kot so košnja, žetev, mlačev, metev, teritev lanu in ličkanje koruze, na vinorodnih območjih pa se je, kot že omenjeno, delo zaključevalo z Martinovim. Zaradi velike povezanosti šeg in navad letnega kroga oziroma prazničnega leta so se te kljub industrializaciji in poklicni diverzifikaciji v veliki meri ohranile v bolj ali manj nespremenjeni obliki vse do danes. Tega tudi urbanizacija in zaposlovanje v mestu nista spremenila. Gre torej za tretje področje, praznični čas in prehode letnih sezon.
Sledite nam
Najbolj brano
Oznake
Miklavž (6. december) je bil prvi in marsikje tudi edini ‘dobri mož’, ki je prinesel darila otrokom. Za božič (25. december) se je postavljalo jaslice, medtem ko so sveti trije kralji (6. januar) danes že marsikje pozabljen praznik, zlasti pri mladi generaciji, saj je šlo za krščanski praznik. Vemo, da danes božič oziroma njegovo praznovanje še zdaleč nista vezana na veroizpoved (ali sploh verovanje), praznujejo ga z največjim veseljem tudi ateisti, ameriški božiček pa je že pred časom s prestola izrinil socialističnega, iz nekdanjega vzhodnega bloka oziroma Rusije pripeljanega Dedka Mraza, ki se ga generacija srednjih let veliko bolj spomni, kot božička.
Trije božiči? Zakaj pa ne!
Etnologi menijo, da ima večina decembrskih praznikov korenine v poganskih časih, tudi božič, ki so ga kristjani v evropskem prostoru kot dan Kristusovega rojstva praznovali že v 4. stoletju in velja za največji družinski praznik. Decembra so bila namreč že med poganskimi narodi v navadi različna obredja, s katerimi so skušali priklicati svetlobo, prebuditi naravo in spodbuditi rast narave. Med krščanskimi predniki se je zimski praznični ciklus začel že prve dni decembra, ko je godovala sv. Barbara, celoten adventni čas pa je bil namenjen pripravam na praznovanje božiča.
Slovensko ljudsko izročilo pozna celo tri božiče, ki so jih kristjani praznovali na predbožični večer 24. decembra, na silvestrovo in dan pred praznikom svetih treh kraljev, 5. januarja. Praznovanja niso bila vezana le na versko življenje, temveč predvsem na družino in širšo skupnost. To je bilo simbolno zajeto tudi v nekaterih jedeh, denimo v božičnem kruhu, ki so ga delili tako med družinske člane kot med služinčad ter domače živali. Danes je božični kruh že dolgo tega nadomestila potica.
Kar danes pomeni božično drevo, so nekoč simbolizirale jaslice, ki jih pri nas poznamo že dolgo pred božičnim drevesom, figure v njih ponazarjajo igralce v priljubljenih božičnih igrah, ki so prikazovali rojstvo Jezusa Kristusa. Prve jaslice so izdelali na Portugalskem sredi 16. stoletja, v Ljubljani so jih 84 let pozneje postavili jezuiti, medtem ko so božično smrečico prvič postavili v Nemčiji, leta 1845 pa še v Ljubljani. Navada, da postavimo smrečico za novo leto, se je hitro prijela, saj smo Slovenci že dolga stoletja na podoben način krasili svoje domove s smrekovimi vejami.
#SpoštujemoTradicijo #PP #PPR #NaturPremium