Pusti. Pozabi. Spusti. Pojdi naprej. Težava, s katero se spopadam že kar nekaj let. Prehitro se navežem na vse. Na okolje, ljudi, tudi na stvari. Pa nisem materialistka. Daleč od tega. In potovanje po Avstraliji me bo naučilo tudi tega. Kako se posloviti. Kako živeti za danes. In ne za včeraj.

Nikoli nimam težav preživljati časa sama s sabo. Nasprotno. V samoti sem dejansko začela uživati. A še vedno sem socialno bitje, ki potrebuje družbo. In takrat, ko jo imam, poskušam izkoristiti trenutek in spoznati ljudi. Z njimi preživeti kakovosten čas. Spoznati njihov pogled na svet, nase, življenje. Razumeti njihovo mnenje, ker lahko le tako razumem tudi sebe. In moje mišljenje. Vse to pa za sabo povleče čustva, navezanost in vse, kar nas lahko naredi nesrečne.

Ponovno je pred mano odločitev. Ostati in vztrajati, ali spakirati in oditi naprej?

Že sama misel, da želim nekaj drugega, nekaj več, novo izkušnjo, mi nudi odgovor. Toda kam? Kam naprej? Nekaj denarja sem uspela prihraniti, a to bo dovolj morda samo za dva tedna. Potrebujem delo. Zaslužek.
Odraščala sem v veliki družini, kjer sem pogosto prevzemala odgovornost za moje mlajše brate in sestre. Pa ne zato, ker bi morala, ampak zato, ker sem tako čutila in želela. Ker vem, da jim lahko dam nekaj, kar lahko da samo sestra.

Ta ljubezen do otrok me še ni minila. Morda zato, ker nimam svojih. Morda zato, ker so pred mano izkušnje, ki me bodo izpopolnile.

Na severu in zahodu Avstralije je ogromno delavskih družin, ki delajo v nočnih izmenah, ki so zaradi dela enostavno prisiljeni v to, da najamejo varuško. In to predvsem v zelo odročnih industrijskih mestih ali pa turistično manj razvitih krajih, kjer ti dejansko ne preostane drugega, kot da čas preživljaš z otroki in varčuješ žepnino, ki jo dobiš od družine.

Najodročnejšo ponudbo sem dobila v Mt. Isi, kjer bi skrbela za 4 otroke. Vsak drug teden. Vmes bi lahko ponovno stregla. V kraju, kjer najbolj nadzorujejo onesnaženost zraka. Torej izkopavanje bakra, cinka, svinca, srebra in zlata res onesnažuje okolje.

Bi živela nekaj mesecev v odročnih krajih stran od turističnih destinacij?

Kjer svoje mesto najdeta mir in tišina. Tam bi imela čas za samorefleksijo. Zakaj pa ne.

Vrstile so se ponudbe iz Port Hedlanda. To je kraj ob obali, kjer bi lahko raziskovala okoliške nacionalne parke. Opazovala želve na plaži. In hkrati opazovala življenje prebivalcev, ki živijo od dela v težki industriji. Skozi mesto se valijo dolgi tovorni vlaki in ogromne ladje, ki priplujejo v pristanišče, kjer natovarjajo najtežje ladje v Avstraliji. Te med drugim napolnijo tudi z ogromnimi količinami soli, ki jo naberejo v okoliških solinah.

V kraju Exmouth ob Indijskem oceanu bi živela s premožno družino, z njimi ob koncih tedna uživala v vožnji z njihovo jahto. Toda. V naslednjih 3 mesecih lahko pozabim na zasebnost. Na moj osebni razvoj. Takrat. A ta izkušnja bi mi zagotovo prinesla nekaj novega. Nova poznanstva, novo spoznanje o sebi.

Spet pakiram. Težko gre vse v en nahrbtnik. Vedno težje. Počasi se bom očitno morala začeti poslavljati od nepotrebnih stvari. Da bo dovolj prostora za nove avanture, ljudi, izkušnje.

Hvala, sončna obala. Hvala za sonce, ki mi je pokazalo pot proti jutri. In da je izbrisalo smerokaze, ki vodijo k včeraj. Pozdravljena sedanjost.