Kako ti sendvič lahko spremeni življenje

Aktualno

Štefelinovi VIVA sendviči predstavljajo tradicionalne okuse treh slovenskih regij, pod motom Na poti okusov Slovenije.

Sem komercialist in včasih imam občutek, da je službeni avto postal moj drugi dom, obenem mi služi kot pisarna, v njem pa večkrat tudi jem, čeprav to seveda ni najboljše in upam, da moj šef tega ne bere, saj v službenih avtih ne smemo niti kaditi, niti jesti. Službenega sem seveda dobil potem, ko sem se v firmi že izkazal, do takrat pa sem moral uporabljati kar svoj avto, ki je bil veliko manj privlačen, ali, kako bi rekel, izžareval je precej manj uglajenosti, kot ta črna limuzina višjega srednjega razreda.

Nagaral sem se, da sem prišel do te točke, vam povem. Ampak navada, da rad jem v avtu, je pa nekako ostala z mano. Za to so krivi tudi dolgi urniki, saj sem res večino dneva na poti in letam z enega konca Slovenije na drugega. Včasih se sprašujem, ali bom sploh imel kdaj čas za zvezo. V tem burnem in vrtoglavem načinu življenja nimam časa niti, da bi si našel punco, kaj šele jo obdržal ali z njo kaj ustvaril, recimo družino.

No, tako je pač moj fokus trenutno usmerjen v kariero. Konec koncev imam 33 let, nekaj časa le še ostaja, da nekoč spoznam prijetno dekle ali žensko. Do takrat bom posvečen službi in v tej sem res dober. Od telefonskega predstavljanja prodajnega asortimana sem se že prebil do obiskovanja ključnih strank na terenu in celo podpisujem pogodbe za našo firmo, za katero nabavljam blago za nadaljno prodajo, prepustili so mi tudi delo zastopnika in zahtevnejše B2B posle.

Spremljam tržne novosti, konkurenco in spreminjajoče se potrebe svojih strank. Obiskujem sejme in se seznanjam z novostmi iz svoje stroke in panoge našega podjetja. Sodelujem na internih sestankih, na katerih obravnavamo prodajno uspešnost, prodajne možnosti in si zastavljamo cilje ter razvojne potrebe.

No, ko smo pri ciljih, mama in sestra (oče na srečo manjkrat) me pogosto sprašujeta, kdaj se mislim ‘ustaliti’ in najti čas še za ljubezen. Ljubezen, ja, prav gotovo. Včasih sem srečen, da najdem sploh čas, da pojem sendvič, kaj šele, da bi imel čas za romantiko!

Ampak zadnje tedne me je vseeno nekaj prevzelo in to je moja tiha strast, ki jo držim zase. Ker se vsak dan vozim iz Primorske na Štajersko, se večkrat ustavim na enem od OMV bencinskih servisov, prav tam pa sem zasledil novo ponudbo odličnih sendvičev. Te je menda ekskluzivno za OMV v oktobru pripravil priznani kuharski chef Uroš Štefelin. Na imena ne dam dosti, ampak, ti boga, ti sendviči so dobri kot le kaj.

Odkar sem naročil en sendvič tam, sem ugotovil, da imajo v ponudbi v bistvu tri različne sendviče in prav vsi so mi všeč.

Vsak od treh sendvičev predstavlja tradicionalne okuse treh slovenskih regij, v skladu z njihovim motom Na poti okusov Slovenije, kar se mi kot komercialistu zdi nadvse smotrno in seveda ne bi jaz bil jaz, če ne bi že razmišljal o potencialni razširitvi ponudbe in o tem, da bi Štajerskemu, Alpskemu in Primorskemu sendviču nemara tale Štefelin dodal še kakšnega. Le zakaj na primer ne Dolenjskega, hm? Od tam je namreč moja mama, prepričan sem, da bi ji bilo všeč, če bi imela ‘svoj’ sendvič. Ali pa prekmurskega, notranjskega, kraškega? Medtem, ko mi misli že prehitevajo ena drugo, kot ponavadi, pa si naročim Štajerski sendvič. Na poti okusov Slovenije, ha? Pameten ta Štefelin. Jaz sem tudi ves čas na poti in okušam Slovenijo. No, zdaj pa še njegov sendvič. Tale je, kot piše pred mano, ‘gostoljuben in širokosrčen, vedno je rad v družbi domačih dobrot, Štajer’c te od mize nikoli lačnega ne pusti’. Tudi mene niso pustili lačnega. Dobro sem se podkrepil s sendvičem iz čebulne štručke, v katero so dodali sočen goveji rostbif, prepeličje jajce, kisle kumarice, vloženo papriko, mlado čebulo, mladi kajmak, zeliščno maslo in domače bučno olje. Njami, direkt po mojem okusu!

Ne vem, kateri je po vrsti sledil, zdi pa se mi, da VIVA Alpski. Ko bi se le v mojem življenju tako hitro kot sendviči tega Štefelina izmenjevala še dekleta, a kaj, ko za kaj več od bežnega spogledovanja in še to med vožnjo z avtom, sploh nimam časa. Alpski je menda robat in samosvoj, varčen pri naboru sestavin in okusen. Tudi jaz sem, mislim da, robat. Ne znam z besedami, razen, ko je treba stranko prepričati, da naroča točno pri naši firmi. Takrat se prelevim v mojstra komunikacije, medtem ko sem pri ženskah, očitno, ja, robat. Ne znam z njimi, besede, ki sem jih skrbno oblikoval, obvisijo v zraku in se na koncu spremenijo v mučno jecljanje. Čudno, v poslu sem tako samozavesten, privatno me pa zmanjka. Sem pač ‘prekratek’ v tem smislu.

Tega Alpskega sem pojedel kar v avtu, saj se mi je že mudilo naprej. Sendvič je bil dober. Zdi se mi, da je bil v njem gorenjski želodec s kašo, sir ementaler, kisla repa, kumara, hrenov namaz in zeliščni namaz, vse skupaj naloženo v pletenico s semeni. Jah, rad imam meso … Daje mi energijo. Te pa potrebujem veliko, moj dan se včasih konča šele po 14 urah dela in potem samo še ‘dol padem’.

Vikenda se komajda spomnim, tako hitro je minil, komaj sem kaj postoril pri hiši in že je bil spet ponedeljek in spet nova ‘fura’ z enega konca naše lepe dežele na drugega. V ponedeljek sem jedel s poslovnimi partnerji ‘ornk’ kosilo, no že v torek spet ni bilo časa za kaj drugega, kot sendvič. In ker sem se ravno peljal mimo še enega OMV bencinskega servisa, sem se ustavil, kajti če že ni kosila, je lahko vsaj sendvič ‘za prste obliznit’, a ne.

Ustavil sem torej in naročil Primorskega, saj sem vračal proti svoji rodni Obali. Sendvič s caprezze štručko in primorskim navdihom naredijo iz filejev sardonov, mocarele, belih belušev, češnjevih paradižnikov, bakalarja z oljčnim oljem, pestom bazilike in suhih paradižnikov. Razmišljal sem že, da bi tudi tega naročil kar za po poti, ampak takrat sem dvignil pogled in se zazrl v njen obraz. Ljubek, obkrožen s temnimi kodri. Prijeten glas mi je sporočil, koliko sem dolžan za plačilo. Moje oči pa so ostale na Najbrž sem se kar malo zagledal vanjo, saj me je z nasmeškom opozorila:

“Le dajte nekaj v želodček, prazna vreča ne stoji sama pokonci!”

Poglej si ga no, sem si mislil, tolikokrat sem se že ustavil na tej črpalki, pa je še nisem videl, ali pa je nova. Samo zaradi nje sem sendvič namesto v avto odnesel k mizi in ga tam pojedel in jo na skrivoma opazoval.

“Pa pridi še kaj na kavo,” mi je še dejala, ko je šla mimo mene k sosednji mizi in prešla kar na tikanje. “Bom vesela, če te še vidim.” Njena ponudba me je prijetno požgečkala na vseh pravih mestih. Ne vem, kaj bo iz tega. Ampak kot vedno bom kot pravi komercialist pretipal teren, raziskal ‘trg’, pridobil dodatne informacije, preden bom krenil v akcijo, saj razumete? Ko mi je vračala drobiž, se me je namreč – ne vem ali namerno ali ne – dotaknila z blazinicami prstov. V meni je preskočilo dva tisoč voltov, vsaj tako sem se počutil. Če se je vsaj malo podobno počutila tudi ona in se iz tega kaj razvije, prisegam, da bom našparal denar in chefa Uroša Štefelina povabil na svojo ohcet. Držite pesti zame, morda sem le našel tisto ta pravo in to kar na svojem koncu!


Sledite nam


RSS Ustavi se!