»Mzunguuu, azuuunguuu, mzuuunguuu …« glasovi kopice otrok ob cesti sredi afriške divjine z blatnimi kočami in ogromnimi večstoletnimi baobabi za kuliso odmevajo za mano. Pravkar sem brez večjih težav prečkal državno mejo in se s polno otovorjenim kolesom znašel v nekdanji Portugalski vzhodni Afriki, Mozambiku.

Mozambik ima bogato, a zelo kruto preteklost. Portugalsko osvajanje in trgovina s sužnji v srednjem veku, skoraj dve desetletji trajajoča državljanska vojna, številne žrtve zaradi neeksplodiranih min in obubožano prebivalstvo sestavljajo mozaik mračnejšega dela mozambiške preteklosti. A vendarle danes vse ni več tako črno … pravzaprav se Mozambik prebuja iz temačnih sanj.

Les predstavlja pomembno izvozno panogo osrednjega in severnega Mozambika.

Afriško državo z najdaljšo obalo ob Indijskem oceanu so raziskovali že arabski trgovci od 8. stoletja naprej, ko so širili svoj trgovski imperij ter pri tem ustanavljali prve naselbine; tako so ustanovili večino današnjih obalnih mest. Kasneje so bile težave s Turki na Bližnjem vzhodu ter oteženo trgovanje z Indijo poglavitni vzrok, da so se evropske pomorske trgovske velesile v srednjem veku odločile najti alternativo do tedaj poznanim potem do Indije. Tako je bil Vasco da Gama prvi zahodnjak, ki je leta 1498 obplul Rt dobrega upanja ter nadaljeval pot ob vzhodni afriški obali ter v Mozambiku od Arabcev prevzel primat nad trgovino s slonovino in zlatom.

V 18. stoletju pa je postala najbolj dobičkonosen posel trgovina s sužnji. Neuradni podatki govorijo o približno milijonu afriških sužnjev, ki so skozi mozambiška pristanišča odšli kruti usodi naproti. V 19. stoletju so portugalska podjetja pričela izkoriščati naravne dobrine in zgradila večino cestne in druge infrastrukture.