Še pred nekaj leti je bilo mnogo držav s t.i. mehko valuto (soft currency), kjer je bila vrednost denarja precenjena, “šticunga” velika, črna borza pa lepo razvita. Razlika med uradnim in črnim tečajem je bila včasih tolikšna, da nismo več govorili o odstotkih, ampak o faktorjih.

“Faktor štiri” je npr. pomenil, da boš na črnem trgu dobil štirikrat več denarja kot pa v banki. Najvišji faktorji so bili v Iranu, Mozambiku in Sovjetski zvezi – pogosto je bil faktor tudi prek dvajset. Pri menjavah na črno vedno dobro poglej denar, ki ga sprejemaš. Ponarejeni denar se loči od pravega po vodnem žigu, po nitki in po reliefnem tisku. Trik, ki so ga izumili Turki,  se imenuje lepljenje ničel. Če v neki državi še ne poznaš denarja, poglej, če tisočak ni v resnici stotak, ki so mu prilepili ničlo z razrezanega bankovca ali z barvne fotokopije.V državah, kjer so se pred nekaj leti ubadali z visoko inflacijo, ali kjer so nastale nove države, pazi, da ne boš postal ponosni lastnik denominiranega, neveljavnega ali celo tujega denarja. Skratka: Bodi previden in vedno najprej preveri denar, ki ti ga ponujajo, preden se odločiš za menjavo.

• “Menjalci” pogosto čakajo, da boš potegnil polno denarnico na svetlo in začel lahkotno naštevati bankovce. Izpulili ti jo bodo in ogledal si boš lahko samo še njihov hrbet in podplate.
• Včasih bodo menjalci na glas šteli hitreje kot pa naštevali bankovce. Takrat boš izgubil le enega ali dva bankovca, zvijača pa bo uspela le, če bo menjalec spreten, turist pa ne preveč pozoren.
• V državah z visoko inflacijo so največji bankovci malo vredni, zato jih menjavajo “na kilograme”. Pogosto imajo bankovce združene v snopiče po deset (devet ravnih v enem zapognjenem). V takih snopičih pogosto manjkata dva ali trije bankovci.
• Ne nasedaj na takole zvijačo: menjalec, ki si mu povedal, koliko nameravaš zamenjati, ti odšteje kupček lokalnega denarja in ti ga da v roko: “Preštej!” Medtem ko ti šteješ, “prestrašeno” gleda naokrog in ko mu že hočeš dati svoje devize, zavpije: “Pazi, policija!”, vzame tvoj snop denarja in si ga vtakne v žep. Ko “nevarnost” mine, izvleče “isti” snop, ti ga vrne in vzame tvoje devize. Pod vtisom nevarnosti turist hitro spravi denar in ga prešteje šele na varnem. Precej razočaran bo, ko bo ugotovil, da je snop denarja sicer enako debel kot prej, bankovci po pet in deset tisoč pa so se med tem “spremenili” v bankovce po dvajset ali petdeset.
• V mnogih državah z mehko valuto je menjava nevarna, ker je menjalec lahko človek, ki dela za policijo. Pristal boš v precej neprijetnem zaporu ali pa te bodo vsaj olajšali za precejšnjo podkupnino. Treba se je zanašati na svoje psihološke sposobnosti. V Afriki pojdi denar zamenjat k azijskim trgovcem (Indijcem, Arabcem…),  ki bodo tvoj denar skoraj gotovo hoteli, dali ti bodo pošten tečaj, in gotovo niso policisti.
• Zanimivo je, da ponekod (marsikje v Evropi) bolje menjavajo bankovce z manjšimi denominacijami (1, 5, 10 dolarjev), drugod (npr. na Tajskem) pa tiste z višjimi (50, 100 dolarjev). Pri sebi imej torej dovolj obojih!

V vsakem primeru vedno upoštevaj 3 pravila: 
1. Pred menjavo se pri drugih popotnikih pozanimaj za črni tečaj!
2. Denar, ki si ga dobil, si natančno oglej, ga sam preštej in ga po tem nedajaj več iz rok!
3. Devize, ki jih nameravaš zamenjati,imej v žepu v točnem znesku, damenjalcem ne boš mahal pred nosom z velikim šopom bankovcem! Izroke jih daj šele takrat, ko imaš prešteti lokalni denar že varno v žepu!