fbpx

Popotniški dnevnik družine Bračko na potepu po svetu: Nazaj v Indijo

Novice

Prispevek je treba napisati. Kdo bo? Davor je napisal že dva zaporedoma, Sara ne želi izdati skrivnostnih misli iz svojega dnevnika, meni nič ne pade na pamet. Že dva dni si razbijam glavo kaj naj pišem, saj se zadnje dneve ne dogaja nič posebno zanimivega. Smo na morju v lepem hotelu z bazenom, ki ga […]

Prispevek je treba napisati. Kdo bo? Davor je napisal že dva zaporedoma, Sara ne želi izdati skrivnostnih misli iz svojega dnevnika, meni nič ne pade na pamet. Že dva dni si razbijam glavo kaj naj pišem, saj se zadnje dneve ne dogaja nič posebno zanimivega. Smo na morju v lepem hotelu z bazenom, ki ga imata punci skoraj samo zase. Vreme je že nekaj dni oblačno in razpoloženje lenobno. Dnevi potekajo po urniku, ki nam ga je pripravila Sara. Urnik vsebuje učenje, obroke, prosti čas in spanje. Časa za razmišljanje je na pretek. Opažam, da nam misli vedno bolj pogosto uhajajo v Indijo. Ko smo jo zapuščali smo bili veseli, da smo se rešili njenega kaosa, umazanije, pikantne hrane in nelogičnosti. Zdaj, ko je minilo pol leta smo začeli pogrešati Indijo. Davor sanja o pikantnih karijih, Sara in Maša o kameljem safariju, jaz o Kašmirju in Armitsarju, ki sta ostala neobiskana. Vse nekako v smislu mi iz Indije, a Indija nikakor iz nas.

Indija je znana kot sveta dežela, kamor nekateri zahodnjaki hodijo po duhovnost, notranji mir in samodisciplino. To ne more biti zaradi lepote te dežele ali miru, ki bi ga naj tam našli. Pa tudi mogočnih duhovnih učiteljev ne najdeš kar tako. To lahko najdeš namreč samo v izoliranem okolju kakšnega ašrama (po možnosti samo za zahodnjake) ali kakšnega dragega resorta. To pa zame ni Indija. Če si zares v Indiji in živiš z njo in njenimi ljudmi, miru ni nikjer. Prav nikjer.

Doma je drugače, imamo svoj mir, jasni so nam odnosi med ljudmi in stvarmi, obstajajo neka logična zaporedja dogodkov na katera lahko računamo. Imamo vse kar potrebujemo, to se nam zdi upravičeno in samoumevno. Zaradi vsega tega bi se morali dobro počutiti in biti zadovoljni. Ampak ne. Drugi ljudje imajo nekaj več ali kaj boljšega od nas. Torej bi tudi mi morali imeti več.

V Indiji, kot smo jo spoznali mi, tak sistem ne obstaja, vse poznano, logično in normalno, je hkrati tudi nepoznano, nerazumljeno in nekaj posebnega. To kar je da, je hkrati tudi ne. To kar je belo, je hkrati črno. Kar je prav, tudi ni prav in kar je v nekem trenutku lepo, je v naslednjem trenutku lahko grdo. Komaj ko te občutke doživiš, jih lahko razumeš. Indija postavi pod dvom vse v kar si bil prepričan, dvom v vsak prav in v vsak narobe. Zaveš se, da si majhna pikica v vesolju in da je tvoj ego nekaj povsem nepomembnega. V tem svetu, kaosu vidiš ljudi, ki so po naših standardih ubogi, revni in neuki, a njihovi obrazi in nasmeh odsevajo srečo. Zadovoljni so. Pa kako so lahko zadovoljni, če mi, ki imamo toliko več, nismo?

Morda je skrivnost v tem, da se Indijci ne primerjajo s tistimi ljudmi, ki imajo več od njih, ampak s tistimi, ki imajo manj. In ker vedo, da gre nekaterim slabše od njih, so hvaležni za to kar imajo in so srečni s tem.

Smo se kaj naučili od njih ali bomo morali nazaj v Indijo?


Sledite nam


RSS Ustavi se!

  • Ko se vse podre kot domine …
    Pred petimi leti, se mi je po ločitvi in dogovoru glede skrbništva sina, v zasebnem življenju ponovno nasmehnila sreča. Priznam, da nisem pričakovala, niti nisem iskala novega razmerja.
  • Pohvala da ljudem krila
    Letošnja akcija Ustavi se! je bila posvečena komunikaciji, ki je temelj kakovostnih odnosov. Velikokrat pozabljamo, kako pomemba je pri tem pohvala, zato so v Lidlu Slovenija interno nagradno aktivacijo zgradili okrog nje. Svoje zaposlene so povabili, da predlagajo sodelavke in sodelavce, ki skrbijo za dobro voljo v delovnem okolju in so vir pozitivne energije. Prejeli […]
  • Obljubili smo, da bodo prisluhnili, in smo.
    Vseslovenska javna pobuda Ustavi se!, ki je že tretje poletje opozarjala na posledice prehitrega tempa življenja, njihove vzroke in rešitve, se zaključuje. Letos so Slovence nagovorili s pozivoma: Ustavi se! … In povej. / In prisluhni. Tak slogan so izbrali, ker pogrešajo dvosmerno komunikacijo.
  • Manca Fekonja: Jazz me navdihuje in mi ustavi čas
    Manca Fekonja je stara 18 let in obiskuje 4. letnik gimnazije Ljubljana za Bežigradom. Že od malih nog je glasba njen način komuniciranja. To potrdijo tisti, ki jo poznajo in so skupaj z njo odraščali. Manca in glasba sta bila eno.
  • Na “ustavi se dnevu” v Celju
    V soboto smo se Dormeo Slovenija in ekipa Ustavi se! ustavili v Citycentru v Celju.