S Fjällräven na Triglav

Novice

Zgodba se sicer ne začne, zgodilo se je na lep, sončen vikend … A bil je čudovit. In pustolovski. Pa tudi deževen in meglen. Pravijo, da je prvič vedno nekaj posebnega. Se strinjam. Čeprav bom to lahko potrdila šele takrat, ko se bo zgodilo še drugič in tretjič in …?

Bil je torej petek, 21. september. Avantura se je začela! Kot srečna izžrebanka v nagradni igri Fjällräven Triglav Adventure, sem se odpravila proti Ljubljani, kjer smo imeli zbirno točko. S kombiji smo se odpeljali v Bohinj, do kampa Zlatorog. Tam sta nas že pričakovala Rok Zalokar, mednarodni gorski vodnik z licenco IFMGA in njegova partnerica Petra. Kot je bilo vse v tem vikendu top, je bil vrhunski tudi prostor v kampu, ob jezeru. Sonce se je že počasi spuščalo za goro, ko je z roštilja zadišalo po pečenih bučkah in siru (no, za ostale je bilo tudi meso :)), v jezeru se je hladilo pivo in začel se je spoznavni večer.

Ko smo ob ognju srkali še smrekov liker, sta nas Matevž in Neža, zastopnika blagovne znamke Fjällräven, obdarila z majicami in nahrbtniki in potem nas je Rok poučil o tem kaj spakirati v nahrbtnik, glede na vremensko napoved. V šotore smo zlezli malo pred polnočjo, noč je bila kratka, kmalu je že zvonila budilka.
Po obilnem zajtrku smo se odpeljali na Pokljuko, od koder se je začela naša pot na Triglav. Če nam je vreme kar precej prizanašalo prvi del poti, nas je zadnjih tri četrt ure do Kredarice pošteno zalival dež. Očitno smo se morali temeljito očistiti za pohod na našega očaka.

Po kosilu in počitku v domu, je zvečer sledilo zanimivo potopisno predavanje Matevža, nato pa nam je Rok ob fotografijah predstavil svojo življenjsko zgodbo. Uau … Vse po vrsti nas je impresioniral. Ob vseh njegovih podvigih se mi je Triglav zazdel »mala malica«.

V nedeljo zjutraj smo se zbudili v meglo a so se Rok in ostali vodniki, ki so se nam pridružili na Kredarici, odločili, da je dovolj varno in primerno vreme za osvojitev vrha. Priznam, na začetku me je bilo malo strah, saj sem že prejšnji dan do Kredarice nekajkrat izkusila kako spolzka je skala v takem vremenu. Strah se je hitro razblinil, ko sem bila v navezi z Lukom Stražarjem (letos je bil del slovensko britanske odprave, ki je prva v zgodovini na 7145 metrov visoki pakistanski vrh Latok priplezala s severne strani) sem se hitro počutila popolnoma varno. Prijeten je občutek, ko zaupaš. Na vrhu nas ni pričakalo ne sonce, ne razgled in ne stolp. Pa mi to v tistem trenutku sploh ni bilo pomembno. Bila sem srečna in zadovoljna, da stojim na vrhu, na naši sveti gori. In to, da je bilo vreme kakršno je pač bilo je bil en plus pri tem, da tisti dan ni bilo nobene gneče.
Pot nazaj, do Kredarice mi je minila neverjetno hitro. Vreme se je nato zjasnilo in v dolino smo se vračali po soncu.

Bil je čudovit vikend, v dobri družbi samih prijetnih ljudi. Hvaležna za to izkušnjo, ki me je spet spomnila, kaj mi je v življenju pomembno, v čem uživam …


Sledite nam


RSS Ustavi se!