11.1.2014 ob 19.00 v Slomškovi dvorani v župnišču v Radovljici   Onstran Urala je neskončnost, ki nosi ime Sibirija. V jeziku sibirskih Tatarov pomeni beseda Sibir »speča dežela«. To je dežela, kjer se stepe, reke, jezera, tajga in močvirja razprostirajo med mogočnimi gorami na jugu in polarnim morjem na severu. Tišina tajge hrani spomine in skrivnosti svojih prednikov, ki skupaj z duhovi narave živijo v času, ki je v neskončnosti te čudovite dežele večnost.V Sibiriji se verjetno prav zaradi te neskončnosti pokrajine zdi, da tudi čas postane neskončen. Določajo ga le naravni cikli, ljudje pa ostajajo v tem krogu povezani le z naravo in tkejo med seboj vezi, ki odkrivajo toplino in moč slovanske duše. Zato se na potovanju čez sibirska prostranstva zdi, da tam še vedno živijo Dostojevski, Puškin, v Aleksejevski cerkvi v Tomsku, kjer je krsta Svetega  Fjodora Kumiča, pa človek zazna prisotnost in moč čudežnega starca, h kateremu še vedno romajo ljudje od vsepovsod, saj čudodelnik, ki je bil kot potrjujejo ugotovitve menda ruski car Aleksander I., izpolni vse molitve čistega srca.V Sibiriji so življenjski pogoji ljudem narekovali način življenja in razmišljanja, ki kot osnovo preživetja poudarja povezanost človeka z vsemi štirimi elementi narave – zemljo, vodo, ognjem in zrakom. Sibirski človek je zato postavljen v presečišče štirih naravnih habitatov, ki jih predstavljajo ljudje, živali, rastline in zemlja. Vse v naravi je živo, kar prebivalci Sibirije upoštevajo v svojem odnosu do okolja, v katerem živijo. Spoštljiv odnos do narave jim daje možnost preživetja v ostrih in dolgih zimah, saj jim narava v štirih mesecih rodne dobe poplača s plodovi, ki so vir zdravja in dolgega življenja. Bolezni ljudstva Sibirije skorajda ne  poznajo, saj v svoji zavesti ohranjajo fitomedicinska znanja svojih prednikov, ki jim danes sledi tudi sodobna medicina. Na mojih potovanjih v Sibiriji sem spoznala mnogo ljudi in krajev, doživela sem izstop iz časa in načina življenja, ki nam ga narekuje t.i. civilizacija in se naučila živeti z zavestjo, razširjeno navzven. Pri tem me vodi modrost, ki sem se je naučila pri altajskem ljudstvu v Sibiriji, ki živijo tako kot so živeli njihovi predniki – v popolni harmoniji z naravo, s svojimi duhovi in bogovi, ki prebivajo na gorskih vrhovih. Kot čuvaji Vrat Bogov in Vrat v Šambalo živijo skromno, ohranjajo povezavo s svojimi predniki in duhovi Altaja, spoštujejo svojo deželo in njena sveta mesta, ter upoštevajo tri zapovedi, ki jih vodijo pri vsaki misli in dejanju: SMISEL, PRAVI ČAS IN PRAVA MERA! Konec februarja odhajam znova v Sibirijo – v osrednji del porečja velike reke Ob, ki bo v tem času globoko zamrznjena. Na potovanju bomo obiskali mesto Tomsk in Aleksejevski manastir,  rodovno posestvo Alimovih, sanatorij Čažemto, Podgornoju, Togur in najstarejše  sibirsko mesto Kolpaševo ob Obu. Na željo udeležencev potovanja bomo obiskali zanimiv manastir v Mogočini, kjer si bomo ogledali življenje in delo za samostanskimi zidovi in doživeli liturgijo iz časa Karamazovske Rusije.