Trije hlebi za tri svete večere

Zanimivosti

K prazničnemu vzdušju poleg božičnega okrasja sodi tudi bogato pripravljena miza, ki je pogrnjena s skrbno izvezenim belim prtom.

Včasih so pri nas poleg potice pekli tudi božični kruh, ki so ga imenovali božičnik. Običajno so spekli tri hlebe, jih okrasili s testenimi jaslicami in položili na mizo. Prvi hlebec so v družini pojedli za božič, drugega za novo leto in tretjega za svete tri kralje. Eden je pšenični, drugi ržen, tretji ajdov. Ob kruhu so bili na mizi še razni drugi predmeti, da so, ožarjeni od svete noči, družini prinašali srečo, zdravje in blagostanje.

Slovensko božično drevesce je bilo nekdaj okrašeno z jabolki, orehi, keksi in papirnatimi trakovi.

Advent je čas štirih nedelj pred božičem, čas priprave na Kristusovo rojstvo, odet v vijolično barvo, ženitovanj in plesov.  Domove okrasimo z venčki, na katerih zagori ena svečka za vsako nedeljo, ki nas loči od božiča. Štiri svečke na adventnem venčku so prispodoba luči, ki naznanja prihajajoče Kristusovo rojstvo.

Sveta Barbara

Na dan sv. Barbare (4. december) odrežemo lipovo, višnjevo ali češnjevo vejico in jo postavimo v posodo z vodo. V vejici zbudimo speče in zamrzlo življenje.

V tem času damo v plitve posode kaliti pšenično zrnje, da bo za božič ozelenelo. Pšenično zrnje pristavimo kasneje k jaslicam, v kot ali na božično mizo. Prebujanje življenjske moči v vejah in v zrnju budi v človeku upanje, da ga svetloba ni zapustila.

Miklavž

Otroci Miklavžu napišejo pismo, v katerem ga prosijo za darove. Pismo pustijo na okenski polici, kajti Miklavž jih obišče ponoči, ko je že spekel kekse in ko otroci že zdavnaj sanjajo sladke sanje. Če so otroci vse leto pridni, jim Miklavž v nastavljene krožnike ali peharje na oknu širokosrčno vsuje kopico daril. Nekdaj je nosil orehe, lešnike, venec fig, kekse, rožiče, jabolka ter morda pomaranče in zvezke. Boljša “miklavževina” v mestih so bile tudi pisano oblečene punčke, gugalni konjički, trobente, posodice. Miklavž prihaja na dom in odpira debelo knjigo, kjer je zapisano, kdo je bil poreden in kdo priden. Angelc mu drži košaro, da pridne obdari, porednim pa da okrašeno šibo, izdelano posebej za to priložnost. Toda mnogo huje je, ko se Miklavž odloči, da bo hodil po domovih s hudobnimi, kosmatimi parklji, ki rožljajo z verigami. Ti poredne otroke pobirajo in jih mečejo v košare z glavo navzdol, da jim ven štrlijo le še noge. Miklavž je darila kupoval na sejmih, nekdaj na sejmu sv. Barbare, kasneje pa se je številnim sejmom pridružil tudi Miklavžev sejem. Na Miklavževem sejmu niso smeli manjkati iz testa spečeni Miklavži in parkeljni z rdečimi jeziki, piškoti, suho sadje, punčke, konjički in druge igračke, pa tudi hrenovke, kuhane klobase, žganje in kuhano vino.

Sveta Lucija

13. decembra – na dan sv. Lucije je prepovedano šivati, kajti vsak vbod bi zabodel svetnico Lucijo; oseba, ki bi to zagrešila, pa bi oslepela. V Prekmurju gospodinje na ta dan ne smejo prati in peči. Dvanajsteri dnevi od sv. Lucije do božiča napovedo vreme dvanajstih mesecev prihodnjega leta. Vreme prvega dne naznanja vreme v januarju, vreme drugega dne v februarju in tako naprej.

Naši predniki so verjeli, da na 13. decembra lahko odkrijemo prave prijatelje ali prijateljice. Na Lucijin večer pripravimo 12 listkov in na vsakega napišemo ime enega svojih dobrih prijateljev ali prijateljic. Listke zvijemo in jih premešamo. Vsak dan enega od listkov vržemo na ogenj; tisti, ki ostane na božič, nam razkrije ime najboljšega prijatelja ali prijateljice. Na 12 listkov pa lahko napišemo tudi 12 želja in tista, ki ostane na listku na božič, se bo zagotovo izpolnila.

Jaslice

Jaslice so mnogo starejše od božičnega drevesca, bile so v pomoč verniku pri verskem razmišljanju in so zato morale biti kar najbolj nazorne. Na Slovenskem so se prvič pojavile leta 1644. Figure prvih jaslic so bile oblečene in so bile “dva vatla visoke”, to je 66 cm. V slovenske domove so se jaslice razširile v 19. st.. Lesene, glinene, najpogosteje pa papirnate figure so postavljali na trioglato desko v kotu. Hribček je moral biti visok, na vrhu je bilo mesto Betlehem, ob spodnjem robu pa hlevček. Mesto Betlehem in hlevček povezuje nešteto poti iz drobnega belega peska, zrnate soli ali pepela. Ponekod so pesku ali moki dodali nekaj zdrobljenega stekla, da se je pri razsvetljavi lepo iskrilo. Poleg cest je bilo v jaslicah še nekaj drevja – smrekova veja ali mlada smrečiča, bršljan ali mlado žito. Ozadje so zastrli z modrim svilenim papirjem in nanj prilepili zvezde, ga zakrili s smrečjem ali pustili prazno. Pod jaslicami je bil na desko pritrjen lepo izvezen platnen, kasneje papirnat prtiček. Ob sprednjem robu imajo leseno ograjico. Zanimiva posebnost prvotnih jaslic je bila, da so na vsako stran jaslic zataknili kakšno božično pesem. Po stari šegi v jaslicah gori luč, po izročilu sta bili to sveti luči – oljenka in sveča. Postavljanje jaslic je bilo sprva vedno naloga gospodarja, kasneje so to z veseljem prevzeli otroci. Mnoge družine pa postavljanje jaslic še dandanes spremenijo v pravi družinski praznik.

Post

Stara navada je, da se za velike praznike v hiši in okoli nje vse počisti. Na sveti večer pa se ne pripravlja samo dom, v katerem bivamo, pač pa tudi telo. Tako so nekdaj sveti večer preživeli v strogem postu. S postom se človek osvobaja zemeljskih vezi in se lažje dvigne nad materijo, da zna prav vrednotiti vse, kar ga obdaja. Odrekanje hrani pomaga ohranjati pravi odnos do zemeljskih dobrin in je veseli post v pričakovanju zveličarjevega rojstva. Danes se postimo en dan prej. Na sveti post so ljudje nalomili hrastovih vej in jih zatikali pri durih in oknih. Znano je, da hrast ne odvrže listja in tako po svoje klubuje zimi in smrti.

Božič

Božični dan je sveti dan, najsvetejši dan v letu. Ljudje se na ta dan ne lotijo nobenega opravila. V pregovoru velja, da na ta dan vse žive stvari počivajo.

Povsod po Sloveniji je bila poleg božičnih kruhov na mizi potica, ki jo je družina navadno jedla po polnočnici. Božičnega kruha – župneka, poprtnika – marsikje ne pečejo več, toda potica je nenadomestljiva in nepogrešljiva. To je izvirno slovensko pecivo, ki ga v Slavi vojvodine Kranjske omenja že Janez Vajkard Valvazor. Ime izvira iz besede povitica, ker je povita. Potico so največkrat pekli v modelu, ki ji je dajal obliko: okrogel s tulcem na sredi, rebrast. Najstarejši nadevi za potice so bili orehovi, lešnikovi, medeni, skutni, smetanovi, ocvirkovi, rozinovi – iz živil, ki so jih imeli ljudje doma.

Na sveti večer so napovedovali tudi vreme: božič na trati – velika noč za pečjo.

Nekdaj, ko Miklavž na Slovenskem še ni bil poznan, je darove nosil le Božiček na sveti večer. Otroci so pred ognjiščem željno pričakovali, kaj jim bo Božič vrgel skozi dimnik. Leteti so pričeli orehi, jabolka, pomaranče, keksi, peresa, svinčniki, zvezki, pa tudi kakšen kos obleke. Božič je darila puščal tudi v čevljih, ki so mu jih otroci nastavili na ognjišče.

Božično drevesce simbolizira večno drevo življenja. Drevo, ki so ga naši predniki prinesli v hišo, je bilo zimzeleno, brez okrasja in luči. Sprva so smrečice postavili na plotove, zemljiške meje, ob vhode v vasi, ali na vrtove, kasneje pa so jih postavili ali obesili v kot. Drevo so obesili s stropa, ponekod je bilo obrnjeno prav, ponekod na glavo. Kasneje so ga začeli krasiti z rdečimi jabolki, pozlačenimi in posrebrenimi orehi in lešniki, sladkorčki, doma pečenim pecivom v obliki zvezd, angelov, ptic, pa tudi s pisanimi papirnatimi trakovi. Svečke so na njem zagorele mnogo kasneje.

K prazničnemu vzdušju poleg božičnega okrasja sodi tudi bogato pripravljena miza, ki je pogrnjena s skrbno izvezenim belim prtom in mora biti tako polna, da še kozarca ni kam postaviti. Blagostanje na božični mizi pomeni željo po blaginji v prihajajočem letu.

Voda in vino z božične mize preganjata hude oblake in škodljive vetrove, točo in strelo.

Božič je družinski praznik in če so se ljudje na božični dan zjutraj srečevali, so si segali v roko, toda tujega praga niso nikdar prestopili. Samo v cerkev in domov. Kdor bi drugače ravnal, bi prinesel nesrečo v hišo.

Za božič je poleg božičnega okrasja in jaslic značilen tudi božični kruh, ki ob raznih poticah zavzema posebno mesto in ima na Slovenskem več različnih imen: poprtnik ali poprtnjak, božičnik, župnik, mižnik, pomižnik, stolnik, parjenk, badnjak. Treba ga je položiti na pogrnjeno mizo in tam ostane vse tri svete večere – za božič, novo leto in svete tri kralje. Božičnik hleb je po slovenskih pokrajinah različen. Spečejo lahko enega samega, navadno pa tri, eden je pšenični, drugi ržen, tretji ajdov. Na vsak praznik pojedo en hleb. Kjer pa imajo le en božičnik, ga pojedo na svete tri kralje. Tudi živina, kokoši, pes in mačka so dobili košček tega kruha istočasno kot družina.  Poleg božičnika so naši predniki dajali na mizo tudi druge predmete. To so bili čarodejni pripomočki, katerih prisotnost na mizi, ob njej ali pod njo je privabila neznane moči, ki so se blagodejno pokazale v družini, gospodarstvu: da bi bili zdravi, da bi bile letine obilne, da ne bi primanjkovalo denarja.

Ako imaš na novo leto dolg, ne iznebiš se ga vse leto. Vse leto boš delal to, kar si delal na novo leto. Kdor je na novega leta dan lačen, potem je lačen vse tisto leto. Na novega leta dan je dobro, če je prvi gost v naši hiši moški. Če stopi v hišo najprej ženska, prinese nesrečo. Tudi ni dobro, če na cesti najprej srečamo žensko. Pometanje na novo leto sprosti neznane moči, zato pometajmo od praga proti mizi, da ne pometemo sreče čez prag. Kdor vstaja zgodaj na novega leta dan, bo zgodaj vstajal vse leto. Kdor pa vstane pozno, bo pozno vstajal vse leto.

Silvestovo

Na Silvestrovo, na starega leta dan, so gospodinje trikrat pomele svoj dom, da bi dočakal Novo leto čist in snažen in da bi bil v novem letu vedno tak.

Na Silvestrovo zvečer je družina tudi pojedla drugi hleb obrednega kruha, ki ga je gospodinja spekla na dan pred Božičem in ga lepo okrasila s cvetjem, suhim sadjem in figuricami iz testa. Kos tega kruha je dobil vsak član družine prvič na božični večer, drugič na Silvestrovo.

Živina je dobila tudi sol – sol je bila nekoč obrambno sredstvo proti čarovnicam.

Sveti trije kralji

Na svete tri kralje, 6. januarja, hodijo koledniki. Gospodinje morajo zanje pripraviti klobase, denar ali vsaj kakšno jabolko. Toda tudi trije kralji morajo kaj povedati. Če drugega ne, vsaj od kod prihajajo: Kraljeva svetlost! Od kod ste Vi? Mi smo, kjer sonce gor gre, GAŠPER imenovan; Kraljeva svetlost, od kod ste pa Vi? Mi smo, kjer sonce na poldan stoji, BOLTIŽAR imenovan; Kraljeva svetlost, od kod ste pa Vi? Mi smo tisti, kjer sonce dol gre, MILHAR imenovan.

Zadnji, tretji sv. večer družina znova preživi skupaj. Na vrata s kredo zapišemo začetnice imen sv. treh kraljev in letnico novega leta: 20+G+M+B+18. Pokadimo in poškropimo stanovanja, načnemo tretji božičnik, ajdov.

Po besedilu uporabnika foruma, Medvedek Pu

Objava je nastala v sodelovanju s Perutnino Ptuj, v okviru projekta #SpostujemoTradicijo. Več o kampanji si lahko preberete TUKAJ

Petelin in kokoš sta v starosvetni slovenski domačiji prinašalca dobre letine in blaginje

Med domačimi živalmi so v življenju starosvetne slovenske vasi imeli petelin, kokoš in piščanci nadvse pomembno mesto. Bili so prisotni v številnih šegah, ki so uravnavale tok življenja, ki se dolga stoletja ni spreminjalo. Tako je bila cela družina v tesni povezavi z domačimi živalmi dolga stoletja vključena v vsakdanjik in praznik življenja, ki je potekalo po nepisanih, vendar strogo spoštovanih pravilih. Petelin in kokoš sta v starosvetni slovenski domačiji prinašalca dobre letine in blaginje. Njuna prisotnost je bila zato obvezna ob vseh največjih praznikih življenjskega in letnega kroga. »Vrhunec« vsakega praznika se dogaja za mizo, pa naj bo to novo leto, pust, velika noč, martinovo in božič ali delovni prazniki po končani žetvi, košnji, trgatvi ali pa hišni praznik ob ženitvi sina ali možitvi hčere.

 #SpostujemoTradicijo z Dušico Kunaver

Z več kot stoletnim spoštovanjem tradicije in sožitja z naravo, ki se prepletata v poslanstvu Perutnine Ptuj, slednja v sodelovanju s poznano zbirateljico slovenskega ljudskega izročila Dušico Kunaver na sodoben način širi bogastvo naše ljudske dediščine mlajšim generacijam (od slovenskih ljudskih pravljic in pripovedk, pesmi, rekov in legend, do šeg letnega kroga in življenjskega kroga), da ne bi utonilo v pozabo. K deljenju in širjenju ljudskega izročila so povabili tudi naše uredništvo in Anjo Oman, znano družinsko blogerko (Mamina Maza). Del tega bogastva pa so zbrali tudi na soji spletni strani –  tukaj .

Tradicija domače reje danes

Prvi v Sloveniji so pred leti v Perutnini Ptuj uvedli certificiran način reje –  »piščancem prijazno rejo«  –  ki se naslanja na tradicijo reje, kot je potekala na kmečkih dvoriščih, a s skrbno nadzorovanimi koraki na poti od njive do vilice. Dodana vrednost mesa iz linije Natur Premium se odraža v strukturi mesa, hkrati pa verjamejo, da je način reje korak naprej v smeri sodobnih dognanj o dobrobiti živali in trajnostnega razvoja.

NASVET ZA RECEPT: https://www.youtube.com/watch?v=9j0lHkesB9Q

 


Sledite nam


RSS Ustavi se!