K te vrste zdravljenju so se radi zatekali zlasti revmatiki in si, kot je v 17. stoletju zapisal škof Tomassini, »z blatom mazali bolne dele telesa, se sončili in kopali v solinski vodi in na tak način zdravili revmatizem in kožne bolezni«.

Skoraj zagotovo so zdravilne učinke blatnih kopeli in oblog ter slanice poznali tudi takratni piranski solinarji. Najstarejše podatke o solinah namreč zasledimo v zapisih delno ohranjenega piranskega Statuta iz druge polovice 13. stoletja. Glas o zdravilni moči tamkajšnjega solinskega blata in slanice se je kaj kmalu razširil po bližnji in daljni okolici. Kmalu so začeli prihajati bolniki, najprej neorganizirano, na lastno odgovornost, pozneje organizirano. To bi lahko šteli za prve zametke nekdanjega zdraviliškega turizma.
In kdaj se je v Portorožu pravzaprav začelo organizirano zdravljenje s solinskim blatom in slanico? Ko so leta 1830 v hotelske namene zgradili Vilo San Lorenzo, so v njej uredili tudi okrevališče za avstro-ogrske častnike. Piranski zdravnik dr. Giovanni Lugnano je že čez kakšno desetletje začel s poskusnim zdravljenjem revmatskih bolezni v solinah in za takšno zdravljenje predpisoval terapijo s slanico.
Bikink niso poznali 
Sicer pa je Portorož pravo turistično prepoznavnost doživel šele z uradno razglasitvijo za zdraviliški kraj, kar se je zgodilo leta 1897. Ob koncu 19. stoletja so se turisti iz mrzlih krajev podajali na morje predvsem v zimskih mesecih. Portorož je namreč veljal za idealno izhodišče za tovrstno počitnikovanje, saj je imel zaradi svoje južne lege številne prednosti (obrnjen proti soncu, zaščiten pred vetrovi). Zaradi primerne lege, morskega zraka, udobnosti in dobrih prometnih povezav je postal priljubljeno zdravilišče in letovišče številnih tujih in domačih turistov. Prvi gostje, pretežno pacienti, so v Portorož prihajali od vsepovsod: iz istrskih mest, Dalmacije, Trsta, avstrijskih dežel in Italije.

več na strani svetinljudje