fbpx

Afriška gostoljubnost

Potopisi

Razen na glavnih ulicah Lomeja, glavnega mesta Toga, sem v tej deželi včasih dobila občutek, da se je čas ustavil…

Ljudje so se počasi sprehajali po zaprašenih ulicah, v manjših krajih skorajda ni bilo avtomobilov.

Čakanje

Na meji sem izpolnila obrazec in spet dolgo čakala, da sem prišla na vrsto. Potem je uradnik iz predala eno za drugo položil na mizo štiri štampiljke. Nekaj je napisal na obrazec, dodal žige ter vse štampiljke lepo pospravil nazaj v predal in z mojim potnim listom v roki izginil v notranjost stavbe. Čez nekaj minut se je vrnil, se usedel za leseno mizo, ki je stala pred pisarno, in z resnim obrazom nadaljeval svoje delo, ter ponovil postopek
Potrpežljivo sem opazovala vse dogajanje, se le nebogljeno nasmihala in napeto pričakovala trenutek, ko bo uradnik zahteval plačilo. Vnaprej so me namreč mnogokrat opozorili, da bom brez dodatnega plačila zelo težko prečkala mejo.

Dekleta in žene so prav občudujoče in presenetljivo urejene glede na pripomočke in razmere, ki so jim na voljo.

Togo

Togo je majhna država v obliki ozkega pasu med Gano in Beninom. Obalni del Toga je bil – tako kot v sosednjih deželah – že zgodaj znan po trgovanju s sužnji. Od 17. do 19. stoletja je zahodni del države pripadal zdajšnji Gani, vzhodni del pa Dahomeju (zdajšnji Benin). Konec 19. stoletja je Togo postal nemški protektorat, leta 1922 pa sta si prevlado nad posameznimi območji države razdelili Francija in Velika Britanija. Po drugi svetovni vojni se je prebivalstvo v britanskem delu s plebiscitom opredelilo za združitev z Gano, francoski del pa za avtonomno republiko v okviru Francoske skupnosti. Neodvisnost so dosegli leta 1960, vendar so se politični udari nadaljevali.

Lomej

Kar nekaj dni sem se potikala po Lomeju, ki se ponaša z dolgo peščeno obalo in je prizorišče družabnega življenja. Tam igrajo nogomet, prirejajo koncerte, ob nedeljah zjutraj perejo perilo, na žalost pa je plaža tudi prostor za odlaganje smeti in nekatere predele domačini uporabljajo kot javno stranišče.

Vudujska tržnica

Na jugu Toga je pogost vudu, tradicionalna religija, ki temelji na animističnem dojemanju sveta. Ljudje verjamejo v duhove prednikov, ki se med izvajanjem obredov naselijo v telesa posameznikov, ki med plesom padejo v trans. Na tak način ljudje vstopijo v stik z duhovi prednikov in jih lahko prosijo za nasvet. Tako kot vse druge obrede tudi vudujskega spremljajo bobnanje in ples ter hrana in pijača za vse prisotne. Pomemben del obreda je žrtvovanje živali.


Sledite nam


RSS Ustavi se!

  • [SLIKOVITO] s Tomom Vebrom
    Tom Veber, svobodni umetnik in kulturni delavec pravi: "Izčrpan sem, zmeraj težje najdem ravnovesje med delom in prostim časom. Kot svoboden umetnik je moje delo, in posledično s tem povezan zaslužek, velikokrat podvrženo negotovosti."
  • [SLIKOVITO] z Lidijo Bašič Jančar: Ko imamo vsega dovolj, …
    Ko imamo vsega dovolj, bi se najraje skrili v mišjo luknjo.
  • [SLIKOVITO] z Nomi Hrast
    »Poženem kolo ravnovesja in se poiščem v dnevih, ki prihajajo.« To je misel izpod peresa Andreja H. Štruca, ena izmed mnogih, ki v zadnjih mesecih krasijo Maribor.
  • Ni vsa lokalna hrana ekološka
    Toliko kolikor je ljudi, toliko je različnih načinov prehranjevanja, različnih okusov, različnih odtenkov barv na krožnikih. Nekateri se oskrbujejo s hrano iz slovenskih kmetij, določeni pazijo, da te kmetije hrano pridelujejo na izključno ekološki način. Drugi spet kupujejo hrano v trgovini in posegajo večinoma po predelanih živilih slovenskih blagovnih znamk, tretjim pa je vseeno, od […]
  • SLIKOVITO z Lidijo Bašič Jančar – Kako vzljubiti neljuba čustva?
    Vemo, da imajo čustva svoj pomen. Nesmiselno bi bilo, da bi določeno čustvo, ki nam ni ljubo, želeli izničiti. Neljuba čustva nam predstavljajo določeno breme, s katerim težko shajamo. Izziv je morda prav v tem, da poskušamo čustvom ZAUPATI, da vstopajo oz. se pojavijo prav z določenim namenom in da se nikoli ne pojavijo brez […]