Avstralija: Turška savna in zelena oaza

Reportaže, Zanimivosti

Odpiraj obzorja. Raziskuj. Potuj. Odkrivaj. Spoznavaj in se uči. Znebi se balasta. Vsega tistega odvečnega, ki te vleče k tlom in ti ne pusti, da poletiš.

Tja, kjer te čakajo nove zgodbe. Nove avanture. Nova doživetja. Novi ljudje. Tja, kjer na svoje rojstvo čakajo novi spomini. Ne, to ni moj moto. Ni moje življenjsko vodilo. Je pa nekaj, kar me vsakič, ko sem v dilemi, ali bi zadnji cent zapravila za letalsko karto, opomni, da je vredno.

Vsako potovanje je vredno mnogo več od vrednosti letalske karte in najdražje kave, ki si jo privoščiš. Vredno je vsake sekunde edinstvenega sončnega zahoda. Neznane sapice avstralskega vetra. In vsake kapljice. Tropskega dežja, ki ti ne dovoli, da bi se oblačila posušila. In tiste kaplje, ki spolzi po telesu zaradi pretirane vlage. A je vredno. Vredno je spoznanja, da imamo doma dragulje. Zelene dragulje čudovite narave.

»Na tisoče in tisoče čudovitih slapov te čaka v Avstraliji,« sem si govorila

sem si govorila.

To je to?

Vsak od njih bo nekaj posebnega. Na vrhu hriba, s pogledom na Koralno morje in na gondolo, panoramsko sedežnico, se skrivajo Baroon Falls. Tik ob turistično alternativni vasici Kuranda. Za moj rojstni dan. »To je to?« Ulica prepredena s trgovinami, v katerih turisti kupujejo »avstralske« izdelke in slapovi, ki so ob koncu deževne dobe manjši kot pričakovano.

Dom

Pričakovanja. Pričakovanja, ki sem jih imela pred prihodom na ta ogromen otok, so bila mnogo previsoka. Kot je bil ta slap, ki me ni očaral. Zakaj? Ker imamo v Sloveniji božansko naravo, ki ji ni para. In zato, ker sem tudi drugod po svetu že videla lepša čuda narave. Sem res morala tako daleč, da sem se ponovno opomnila, kako lepo je doma? Ne, to ni domotožje. Po toliko prepotovanih državah mislim, da pravega domotožja niti več ne poznam. Razen zjutraj, ko pogrešam vonj po sveže skuhani domači kavici iz retro džezve celjskega Emo.

Crystal Cascades

A priznam. Je lepo tu. Vse je zeleno. Tiste tropske rastline, ki jih doma tako skrbno zalivam v belih keramičnih loncih in se z njimi pogovarjam, da rastejo v višave, me v tropskem Cairnsu spremljajo na vsakem koraku. Skozi čudovite, gosto prepredene veje se po mokri, spolzki potki prebijem do rečnih korit. Domačini so nad njimi navdušeni. Nimam pojma, zakaj. Niso dovolj globoka, da bi v njih lahko skočil. Niso dovolj velika, da bi lahko zaplaval. Sonce ne pride do teh skritih kotičkov, da bi pogrelo telo. A so skrita. Zato tu najdem svoj mir. Nikakor pa ne sežejo niti do kolen naši Soči. A imajo na vrhu čudovite slapove, Crystal Cascades, ki so idealni za vodno masažo. Če ti le izza vogala ne kuka vodni piton.

Josephine Falls in Walsheva piramida

Ko se podam na izlet malo dlje v notranjost, ugotovim, kako zelo me res navdušujejo gore. Samo nekam metrov visoki zeleni griči, hribi, ki se vzpenjajo ob obali in ustvarjajo planotasto notranjost, skrivajo še nekaj vodnih biserov. Josephine Falls. Prvi slap, ki me je res navduši. Čudovito veliko korito ob zgornjem delu, kjer pa se ni dovoljeno kopati. Zaradi močnih tokov, ki so vase potegnili že preveč plavalcev. Ti slapovi so nekaj posebnega, saj voda priteče z najvišjega vrha Queenslanda, z gore Bartle Frere, in jih posebej častijo tudi Aboridžini. Na poti nazaj se ob sončnem zahodu peljem mimo Walsheve piramide. Dobrih 900 metrov visok stožec za domačine predstavlja najtežji vzpon. Vsako leto organizirajo tek na piramido, za katerega pravijo, da je najtežji te vrste. Na svetu.

Vse NAJ in vožnja po levi strani

Tu v Avstraliji je vse naj. Druga NAJvečja gora v regiji, NAJvečji zabaviščni park v vzhodnem delu Avstralije, vse je NAJ. In povsod znaki. Previdno, ovinek. Pazi, pločnik. Previdno, dva ovinka. Pazi, kenguruji na cesti. Dovoljeno polkrožno obračanje v križišču. In najboljši znak. Zavij levo. V ovinku, ki gre levo. Včasih se počutim malo neumno tu. In ja, sem se že navadila voziti po levi strani. Po dveh poskusih samomora vožnje na desni strani.

Oblačila

Vrnem se domov. Odprem omaro. Iščem tisto oblekico, ki je že ves mesec nisem oblekla. Plesniva je. Zdaj mi je jasno, zakaj nihče ne uporablja omar. Vsa oblačila enostavno visijo po obešalnikih, ki drug ob drugem visijo na drogovih kjerkoli po stanovanju. To je edini način, da se ubraniš plesnivim oblačilom. Nič, pograbim vse z obešalnikov in operem. Posušim v sušilcu. In razobesim po sobi. Kot domačini. In ne, Aboridžini niso domačini. Želja po tem, kako zelo si želim spoznati njihovo kulturo, me je pripeljala do tega, da sem se tudi tu morala sprijazniti z resnico. Kdo so in kako živijo. V resnici. Danes. In ne, kako so živeli pred leti. Preden s(m)o jim vzeli njihovo zemljo. Zagotovo pa mi je všeč njihov pregovor. Več kot veš, manj potrebuješ.


Sledite nam


RSS Ustavi se!